Izvrševanje sodb evropskega sodišča

Dvajsetega februarja je Delo objavilo članek »Sodba evropskega sodišča za znanega kirurga še ni odrešilna«, 25. februarja pa intervju z njim. Iz teh prispevkov je razvidno, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo, da je bila prof. dr. Vinku Dolencu v postopku priznanja tuje sodne odločbe (odločbe izraelskega sodišča) kršena pravica do poštenega sojenja (pravica iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP), da pa taka odločitev ni zadržala izvršilnih postopkov, ki jih je proti njemu na podlagi te tuje sodne odločbe sprožil izraelski pacient, ter da bodo ti ustavljeni šele, ko bo poplačan ves dolg.

Dejstvo je, da je tožnik do zdaj izterjal od dr. Dolenca približno 300.000 evrov (natančne številke za obravnavanje bistva problematike niti niso pomembne), dolg, ki temelji na sodbi izraelskega sodišča, skupaj z zamudnimi obrestmi, pa znaša več kot deset milijonov evrov. Dr. Dolenc naj bi torej plačeval prisojeni znesek z obrestmi do konca svojega življenja. Ves ta čas bi mu bila tudi kršena pravica do poštenega sojenja.

Tako stališče je ne le napačno, je absurdno in bi ga bilo mogoče opredeliti tudi kot zavestno kršenje človekovih pravic. Razlogi, ki nasprotujejo takemu stališču, so v kratkem naslednji:

EKČP, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija, v prvem odstavku 46. člena določa, da se države pogodbenice zavezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo sodišča v vsaki zadevi, v kateri sodelujejo kot stranke. Republika Slovenija je sodelovala v postopku pred ESČP (Dolenc proti Slovenija, št. 202576), v katerem je ESČP 20. oktobra 2022 razsodilo, da so sodišča v Sloveniji kršila pritožniku pravico iz prvega odstavka 6. člena EKČP (pravico do poštenega sojenja), ESČP je pritožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 9000 evrov in znesek 6000 evrov za stroške postopka. Izrecno pa je odločilo, da ne more razsoditi o odškodnini za premoženjsko škodo, ker zadeva glede te odškodnine še ni pripravljena za odločanje.

Dr. Lojze Ude.

Sodba ESČP je ugotovitvena in ne spreminja ali razveljavlja odločitev o priznanju in izvršitvi sodbe izraelskega sodišča. Ker je v Dolenčevem primeru edina možnost za izvršitev sodbe ESČP prav taka odločitev, morajo to storiti organi (sodišča) v Sloveniji. V nekaterih primerih, na primer takrat, ko je izvršba končana in je z izvršilnimi sredstvi (na primer z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih stvari ter poplačilom upnika iz zneska, pridobljenega s prodajo, ter z rubežem denarnih prejemkov) izterjan celoten prisojeni znesek je mogoče izvršiti sodbo ESČP že s priznanjem in plačilom odškodnine. V primeru dr. Dolenca pa glede na višino prisojene odškodnine skupaj z zamudnimi obrestmi in glede na premoženje, ki ga ta stranka ima, zadeve ni mogoče rešiti drugače kot z obnovo pravdnega postopka.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) namreč ne vsebuje izrecnih določb, ki bi predvidevale obnovo pravdnega postopka, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa ne določb, ki bi izrecno govorile o sodbi ESČP kot razlogu za ustavitev ali vsaj odložitev izvršbe. Sam, poznavajoč sodne postopke in mentaliteto sodnikov, nisem prepričan, da bodo sodišča ob sedanji zakonodaji našla razlog za obnovo postopka ali ustavitev izvršbe. Zlasti v postopkih, pravdnem in izvršilnem, sodišča v glavnem vedno ravnajo tako, kot je zapisano v zakonih. Menim, da bi pristojno sodišče že sedaj, ko ZPP izrecno ne vsebuje obnovitvenega razloga izdaje sodbe ESČP, obnovo lahko dovolilo. Na eni strani je institut pravnomočnosti, na drugi strani pa ustavno in konvencijsko načelo pravičnega sojenja. Če bi sodbo izraelskega sodišča zaradi pravnomočnosti sklepa o priznanju te sodbe še naprej izvrševali, bi obenem priznali in izvrševali trajno kršitev dolžnikove ustavne in konvencijske pravice. Tehtanje vrednot, na eni strani instituta pravnomočnosti, na drugi strani pa ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja, bi moralo že zdaj pripeljati do obnove postopka o priznanju izraelske sodne odločbe.

Zanimivo je, da je predlog novele ZPP z dne 7. 8. 2016 vseboval v 117. členu določbo, da je sodba, s katero ESČP ugotovi kršitev EKČP (kršitev človekovih pravic), obnovitveni razlog. V končnem besedilu novele pa ta določba ni bila vnesena v zakon. Kdo ji je nasprotoval in iz katerih razlogov, ne vem in nisem posebej raziskoval.

Tudi primerjalni podatki kažejo, da članice Sveta Evrope v svojo zakonodajo vnašajo obnovitveni razlog izdaje sodbe ESČP, ki ugotavlja kršitev človekovih pravic, na primer pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tako določbo vsebuje nemška zakonodaja v 8. točki 580. paragrafa ZPO, švicarska zakonodaja v drugem odstavku 320. člena ZPO, hrvaška zakonodaja pa vsebuje namesto obnovitvenega razloga v primeru izdaje sodbe ESČP, ki ugotavlja kršitev konvencijske pravice, v členu 328 a ZPP zahtevo za spremembo sodbe, ki sloni na taki kršitvi. Število držav, ki v svojih civilnih procesnih ali izvršilnih zakonikih vsebujejo take določbe, se nenehno povečuje.

Mislim, da bi bilo po hitrem postopku (tak postopek bi bil v tem primeru utemeljen) treba v 394. člen ZPP vnesti tudi nov obnovitveni razlog za primer, ko je ESČP v pravnomočno končanem postopku ugotovilo kršitev EKČP.

***

Dr. Lojze Ude, zaslužni profesor, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.