Iz ožete limone ne bo več soka, pa če jo še tako ožemamo

Zdravstvo nedvomno sodi med najzahtevnejše in najbolj kompleksne sisteme in pogosto preseneča, da se nanj spozna skoraj vsak, ki ima vsaj nekaj minut časa za deljenje naukov. Vsi imamo lahko predstave, mnogi tudi lastne izkušnje kot bolniki, kar pa praviloma ne zadostuje za razumevanje sistema in deljenje naukov, kaj šele postavljanje pravil. Opozorila stroke in najpogosteje tudi med politiki osamljenih zdravstvenih ministrov so bila ob tem običajno preslišana. V zadnjem desetletju bi lahko naštel le dva, vključno s sedanjim, ki sta lahko delovala v normalnih okoliščinah in v resnici tudi uživala podporo predsednika vlade, brez katerega spremembe (ki se nanašajo praviloma na več resorjev) enostavno niso možne. Seveda pa sta za spremembe nujna tudi primerno zaupanje in podpora delu vlade v javnosti. Upam, da bo sedanji minister znal spoštovati in izrabiti to priložnost!

Ni naključje, da se je na področju zdravstva v zadnjem desetletju zvrstilo veliko ministrov kratkega roka trajanja, in ni naključje, da se je zdravnike zelo rado prikazovalo predvsem kot pohlepne zaslužkarje. Roko na srce, zdravniški sindikat je bil v svojih zahtevah pogosto nespreten, učinek pa ravno nasproten in tudi zdravniške organizacije so vse prerade delovale politično, s tem pa izgubile moč pravih strokovnih argumentov za nujne rešitve.

Dušan Keber: Naše javno zdravstvo je spregledana svetinja v blatu

V javnem zdravstvenem sistemu so se ob zastareli zakonodaji in miselnosti, ki sega desetletja nazaj, kopičili problemi in vse, kar je bilo mogoče v okviru odločevalcev narediti, je bilo občasno gašenje požara. Vendar je tlel naprej in tudi danes ga bo treba na nekaterih področjih najprej pogasiti ter šele nato najti rešitve, da se znova ne razplamti. Eno takšnih področij je gotovo družinska medicina, o kateri je danes veliko govora. Trpijo bolniki, v brezizhodnem položaju so družinski zdravniki in vedno bolj tudi medicinske sestre. Ne bom razglabljal, kako in zakaj se je vsaj pred leti njihovo število sistematično zmanjševalo. Dejstvo je, da smo bili vsaj po številu zdravnikov med članicami EU vedno pri repu in da smo starajoča se družba z dolgo življenjsko dobo – kar pa ne pomeni, da smo zato tudi bolj zdravi. Nasprotno, potrebe po vseh zdravstvenih storitvah in delavcih že leta strmo naraščajo tudi zaradi zahtevnejših zdravstvenih obravnav, novih načinov diagnostike in zdravljenja ter novih sodobnih smernic v medicini, ki bolnikom prinašajo predvsem večjo varnost. Obenem strmo naraščajo tudi potrebe po zdravstvenih delavcih pri dolgotrajni oskrbi starostnikov. Pametne države se tega zavedajo že dalj časa in na vse možne načine iščejo zdravstveno osebje tudi zunaj svojih meja, pogosto že med njihovim šolanjem. Bojim se, da je iskanje zdravnikov in medicinskih sester v tujini vsaj kratkoročno edina možna rešitev tudi za nas.

Tomaž Gantar, nekdanji minister za zdravstvo. FOTO: Uroš Hočevar

Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kaj tujim zdravnikom in medicinskim sestram sploh lahko ponudimo. Če smo bili pred leti še zanimivi za nekatere nekdanje jugoslovanske republike, danes nismo več. Poleg marsikje zelo podobno slabih razmer so se močno zmanjšale tudi razlike v plačah, kot eden pomembnejših vzvodov za ekonomske migracije. Ni naključje, da so v državah z dobrim zdravstvom ti poklici bolje vrednoteni, pa čeprav zaradi tega vsi drugi niso nič manj spoštovani. Odločitev je v rokah politike, sindikatov, javnosti … druga možnost je, da smo še naprej demagoški in do onemoglosti zagovarjamo iz dneva v dan večjo uravnilovko, obenem pa tarnamo nad pohlepom zdravnikov, medicinskimi sestrami, ki odhajajo iz poklica, ali študenti, ki jih to delo vedno manj zanima, in mladimi, ki odhajajo v tujino. Zgolj pomen poslanstva in trkanje na vrata moralno-etičnih vrednot zdravstvenih delavcev v današnjem času po mojem ne bosta obrodila sadov.

Prav tako nesmiselni so napadi in obsojanje zasebnikov in zasebnega zdravstva, ki seveda deluje na drugačnih principih in trenutne težave javnih bolnišnic in zdravstvenih domov na račun odhajanja zaposlenih največkrat le še poslabšuje. Vendar naj bo jasno, krepitev zasebništva je zgolj simptom ali le logična posledica neurejenih razmer v javnem zdravstvu, ki ga mnogi zapuščajo predvsem zaradi slabih delovnih razmer, preobremenjenosti zaposlenih, slabih odnosov, izrabljene opreme in na koncu tudi zaradi slabšega plačila opravljenega dela. Rešitev je seveda v sodobni organizaciji zdravstva, v ustrezni motivaciji zaposlenih (sem ne sodijo samo plače) in v za zdravstvo stabilnem in pravičnem financiranju. Nizke cene zdravstvenih storitev, ki jih prizna ZZZS, so ob kadrovskih težavah glavni vzrok za nerazumno dolge čakalne dobe na vsaj nekaterih področjih. Trd zalogaj, ki se ga plačnik bodisi ne more (pomanjkanje denarja) ali morda ne želi lotiti!

Pričakovanje, da bo danes marsikje močno zdesetkano število zdravstvenih delavcev ob sedanji organizaciji in za nekaj dodatnih evrov rešilo nakopičene probleme v zdravstvu, je utopično. Tako ali drugače bo treba privabiti vsaj nekaj zdravnikov in medicinskih sester od drugod, ne glede na stalne pomisleke in včasih tudi predsodke mnogih, ki so to možnost pogosto zavračali ali jo vsaj ovirali. Zavedati se moramo enostavnega dejstva – iz ožete limone ne bo več soka, ne glede na to, kako močno jo še naprej ožemamo.

***

Tomaž Gantar, zdravnik, nekdanji minister za zdravje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.