Italijanski tip politike, italijanske rešitve

»...
Predsednik vlade: Romana Tomc, SDS.
Zunanje zadeve: Miro Cerar, SMC.
Notranje zadeve: Marjan Šarec, LMŠ.Obramba: Janez Janša, SDS.
Zdravstvo: Matej Tonin, NSi.
Pravosodje: Anže Logar, SDS.
Družina: Ljudmila Novak, NSi.
Gospodarstvo: Andrej Šircelj, SDS
...«

Tako je Stefano Lusa, novinar italijanskega programa Radia Koper in lucidni opazovalec slovenske politike, napovedal sestavo nove vlade. Koalicija bi štela 55 poslancev, med njenimi prednostmi pa bi bila odsotnost Desusa, ki bi po dvajsetih letih zapustil vladne klopi.

Lusovo »napoved« razumem kot inteligentno provokacijo. Imena ministrov bi lahko bila tudi drugačna, toda njegova skica široke čezideološke vlade kaže, da bi kombinacija SDS+NSi+LMŠ+SMC v praksi utegnila delovati veliko bolj skladno, kot se morda zdi. Predvsem pa nas spominja, da je v SDS kljub radikalizaciji zadnjih let še vedno dovolj kadrovskega potenciala za vlado z brezhibno sredinsko usmeritvijo, v kateri si ni nemogoče predstavljati korektnega in celo plodnega sodelovanja med resorji v rokah različnih strank.

Takšna vlada bi imela veliko prednosti. Prva je, da nad njo ne bi bil nihče preveč navdušen. To je v pogojih ideološke polarizacije in strankarske fragmentacije nezanemarljiv dosežek, ki bi koalicijske partnerje že na začetku privadil na ponižnost, potrebno za kompromise v novem mandatu.

Sredinske stranke, ki so iz volitev izšle kot poraženke (to velja tudi za LMŠ, pa naj se njeni predstavniki še tako trepljajo po ramenih, da je zanje uspeh že vsak rezultat, ki presega štiri odstotke), bi morale požreti ponos in stopiti v koalicijo s SDS. Relativna zmagovalka, ki je kljub velikemu finančnemu vložku v kampanjo (nad katerim še vedno visi sum nelegitimnega, če že ne nezakonitega financiranja) požela drugi najslabši rezultat na državnozborskih volitvah po letu 2000, bi se morala odpovedati svojemu predsedniku kot premieru in predlagati alternativnega kandidata (ali kandidatko) iz svojih vrst, ki bi ga koalicijske partnerice lahko »prodale« svojim podpornikom, ne da bi tvegale revolt v lastnih vrstah in eksodus volivcev k strankam opozicije.

Druga prednost bi bila, da bi se s takšnim scenarijem izognili ponovitvi Cerarjeve vlade na stereoidih. Koalicija s šestimi strankami, z največjo partnerico, ki bi imela še manjšo težo, kot jo je imela Peterletova SKD med letoma 1990–1992, s predsednikom vlade brez političnih izkušenj na državni ravni ter z zaznavno avtokratsko žilico in očitno zamerljivostjo (ki se ne zdi nič manj nadležna od Janševe), se ne zdi najboljša popotnica. Takšna koalicija bi morala vključevati Levico in bi le težko ohranjala programsko koherentnost: da ne govorimo, da bi zahteve Levice po ponovitvi referenduma o članstvu v Natu vlado postavile v precejšnjo geopolitično godljo. Če bi se Šarec namesto tega odločil za partnerstvo z NSi, bi bila opozicija prepuščena radikalnim silam (SNS, Levica, SDS), ki bi črpale glasove. Ti bi se kot jesensko listje osipali od razglašene in neoperativne koalicije. Po štirih (ali manj) letih bi se tako najbrž znašli pred podobno situacijo kot danes: le da bi bila polarizacija in histerizacija slovenskega političnega prostora še precej večja in njeno ponovno kanaliziranje v sredinske tokove še težje.

Skoraj gotovo bi bili namreč priča totalni gverilski politični vojni SDS in desničarskih medijev v njeni orbiti, ki bi z obrestmi vrnili očitke levičarjem, ki so Janševo vlado v letih 2011–2013 obtoževali uzurpacije demokratičnega mandata. Sestava velike nenačelne koalicije proti SDS bi bila katalizator orbanizacije Janševe stranke, pred katero svarijo njeni nasprotniki. Soočena z brezprizivno karanteno bi SDS zgubila še zadnjo stimulacijo za vrnitev v politično sredino in bi okrepila svoje najradikalnejše poudarke. V primeru sodelovanja NSi v vladi bi to utegnilo pripeljati celo do izginotja zmerne desnosredinske alternative. Vrata za orbanovski scenarij bi bila potem res na široko odprta.

Vodenje koalicije, v kateri bi bila v manjšini, bi po drugi strani okrepila sredinske struje v SDS, ki so še žive in čakajo na svojo priložnost. Toda takšna koalicija ni mogoča pod vodstvom Janeza Janše. Če odmislimo objektivne vzroke za njegovo neprimernost, bi že njegova skrajna nepriljubljenost pri sredinskih volivcih spremenila koalicijsko sobivanje v žongliranje z ognjem na sodu bencina. Četudi bi mu onemogočili dostop do twitterja, bi nasprotniki vlade vsak premierov faux pas lahko izkoristili za proteste, podobne »vseslovenskim vstajam«, ki bi zaradi državljanskega pritiska na sredinske partnerje zrušile še tako uspešen vladni projekt. Janševa opazka po pogovorju s Pahorjem, češ da ni edini mogoči mandatarski kandidat SDS, daje žarek upanja, da se je iz zgodovine vendarle česa naučil.

Katalonski pisatelj Josep Pla je v petdesetih letih zapisal, da je Katalonija najbolj zahodna italijanska pokrajina. Domislica, ki je bila najprej mišljena kot kulturna opazka (poudarila naj bi sredozemski in pragmatični značaj Kataloncev), je v obdobju tranzicije dobila politični predznak: v nasprotju z dvostrankarsko ureditvijo, ki se je oblikovala drugod v Španiji, je Katalonija ohranila razdrobljeno strankarsko krajino, ki je odražala družbeno vkoreninjenost raznorodnih političnih tradicij, ki so kljub velikim ideološkim razlikam morale najti modus vivendi. Na enak način bi lahko rekli, da je Slovenija najbolj (severo)vzhodna italijanska pokrajina. Tudi številni tuji komentatorji so opazili razdrobljenost strankarske scene in govorili o »italijanizaciji« slovenske politike. Za italijanski tip politike pa so potrebne italijanske rešitve. Mandatarko, ki je izšla iz pragmatičnega dogovora med strankami, smo že imeli. Možnosti za ponovitev takšnega scenarija v novih okoliščinah niso velike – a jih ne gre a priori zavreči.

Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta