Slovenski gozdovi včeraj, danes … in predvsem jutri

Jesenski čas pokaže pravo sliko gozdov; namreč, ko so ti v času bujnega razcveta spomladi in poleti, je prava slika zakrita, pozna jesen in nato tudi zima pa razkrijeta neredko »prerešetane« gozdove. Uradni podatki o letnem prirastu in letnem poseku govorijo močno v prid prvemu in v naravi bi se to moralo izkazovati tako, da so gozdovi vse bogatejši. Vendar o tem dvomim. Poskušam utemeljiti, zakaj sem skeptičen. Kljub temu da mi ni tuja strokovna literatura tega področja, ne mladostno gozdarsko delo in prakse revirnih gozdarjev, se zavedam, da nimam formalne gozdarske izobrazbe in da moram biti pri kritiki previden (quid deceat).

Uradna ocena, da se v slovenskih gozdovih veliko nedovoljeno seka (krade), je stara (glej Poročilo Računskega sodišča 321-2/2010/93, ki je za leto 2009 ocenil 27,1 odstotka nedovoljenega poseka, evidentirano pa je bilo le 2,2 odstotka, str. 5, 72 in 167; gl. tudi T. Pihlar: V slovenskih gozdovih se na veliko krade, Dnevnik, 16. 6. 2012). Je danes, slabih petnajst let pozneje, drugače? Bojim se, da ne.

Zadnji dve leti sem spremljal sekanje in spravilo lesa na mariborskem delu Pohorja, južno od Peker, Hrastja in Limbuša. Velike količine posekanega so me presenetile. Iz javno dostopnih dokumentov nadzora ZGS (št. 060-5/2023-4) izhajajo ugotovitve o znatnih dodatnih posekih, ki se jih na prvi pogled na terenu ne opazi. Na 13,4 hektara površine se je posekalo 54 odstotkov več, kot je bilo označeno in odobreno. To pomeni, da je od treh podrtih dreves eno bilo nedovoljeno posekano. Če takšni nedovoljeni poseki, si predstavljam, niso odkriti in evidentirani, potem tudi ne morejo držati številke o (preskromnem) letnem poseku glede na prirast. Za leto 2022, tako Poročilo o gozdovih na strani 30, navaja, da je evidentiran posek brez odobritve znašal 0,5 odstotka od skupne količine poseka (podobno kot leta 2021).

Rajko Knez. FOTO: osebni arhiv

Torej, 0,5 ali 2,2 odstotka vs. 27 odstotkov, ali pa, kot opisano, tudi precej več neodobrene sečnje. Ne le da se ocene in ugotovitve ne skladajo, gre za zelo velika odstopanja. Zato na podatke o letnem poseku gledam z nezaupanjem in dvomi. Če te odstotke spremenimo v nominalne številke m³ nedovoljeno posekanega lesa in če dodam moje osebne dejanske zaznave o stanju gozdov, se sprašujem, kakšno je dejansko razmerje med posekanim in letnim prirastom. Je res tako v prid slednjemu?

Kje ta les konča, ali sploh v Sloveniji, je poseben del zgodbe, v katero se sploh ne spuščam, kajti ne razpolagam z dejstvi, le s svojimi opažanji. Veliko sem namreč na cesti v zgodnjih jutranjih urah, največkrat precej pred sončnim vzhodom. In sprašujem se, zakaj ravno v tistem času srečujem toliko tovornjakov, ki prevažajo les, veliko manj pa v drugih delih dneva.

Tudi ni treba izgubljati veliko besed, da je nadzor v gozdu nekaj popolnoma drugega kot nadzor, na primer, na sedežu neke gospodarske družbe ali kakšne trgovine. Kraje je precej težje ugotoviti. Z novimi tehnologijami je sicer lažje, ampak to ne zmanjša evidentnega dejstva, da se kraje dogajajo; prej si predstavljam, da morajo biti dejanja usklajena oziroma zahtevajo sodelovanje več akterjev v verigi.

Gozdovi se ne obnavljajo v kratkem času, gre torej za naravni vir, ki sicer ni nenadomestljiv, vendar je obnova (rast) počasna. Ti podatki so v literaturi ločeni po vrstah drevja, a pri svojih več kot 50 letih se zdaj lahko o tem prepričam na lastne oči. Na primer golosek, ki se ga spomnim iz svojega otroštva, se zarašča sam, a še danes ni gozd v pravem okoljskem pomenu te besede. Še vedno prevladuje visoko grmičevje, tu in tam kakšno manjše drevo. Pa je minilo približno 40 let.

Gozdovi, ki jih poznam iz otroštva in tudi tisti, ki jih poznam zadnjih nekaj let, so, seveda, močno drugačni že zaradi žledolomov in vetrolomov, lubadarja, ampak tudi v gozdovih, kjer teh naravnih pojavov ni bilo ali so jih prizadeli v manjši meri, opažam obsežne sečnje. Pa tudi malomarne pristope k sečnji. Drži, da nobeno sečišče ni lepo, vendar znam ločiti med sečiščem po sistemu »podri in najboljše poberi« ter sečiščem, kjer se uvidi, da se je odbiralo drevje za posek z občutkom izbire, kombinacijo redčenja (po merilu sestoja) in pomlajevanja, z oceno proizvodne dobe, z upoštevanjem nege ob pomoči starega sestoja, upoštevanjem konkurentov itd. Torej, večnamensko in sonaravno ter s preprečevanjem monokulturnega gozda. Učili so me tudi, da je »greh«, če štori podrtega zdravega drevesa preveč štrlijo iz zemlje (če torej drevo ni odrezano kar se dopušča nizko). Zdaj jih najdem visoke tudi po meter. Posebna tema pa so tudi škode, povzročene pri sami sečnji na drugem gozdnem sestavu (interesse extra rem). Mehanske poškodbe pri podiranju in izvlačenju ter nove gozdne poti za spravljanje lesa so, kažejo moja opažanja, številne in velikokrat grobo posežejo v gozd (več kot je poseka, več je treba izvleči). Prav tako rušijo ravnotežje v celotnem ekosistemu. To je tudi posledica uporabe vse težje mehanizacije pri gozdarjenju.

Skrb za gozd in različne metode gospodarjenja z gozdom (vse lepo opisano tudi v knjigi F. Perko, Naš gozd – Skrbno gospodarjenje in nega, Kmečki glas, 2021) zahtevajo ne le znanje, ampak tudi empatijo in občutek do gozda samega, njegove sedanje ter prihodnje ekološke in socialne funkcije. Zahtevajo občutek do narave, do sedanjih, predvsem pa do zapuščine za prihodnje generacije. Neekonomska vrednost gozda je velika sama po sebi – tisto torej, čemur pravimo eksternalije in jim naj ne bi znali določiti cene. Pa ni povsem tako. Te vrednosti je zdaj mogoče določati (glej npr. Accounting for­ecosystems and their ­services in the­ EU, 2021).

Trk javnega in zasebnega interesa je neizogiben, a na naravnih dobrinah, še posebno takšnih, ki se težko obnavljajo ali so sploh neobnovljive, ga je treba izrazito skrbno urediti in še posebej skrbno tudi nadzirati. Dvajsetletne koncesije, ki jih je RS začela podeljevati leta 1996, so bile, in to nam je zdaj, ko pogledamo nazaj, lahko kristalno jasno, napačna smer prevlade zasebnega interesa. A kljub temu da teh koncesij ne poznamo več (na približno 20 odstotkih državnih gozdov), se zdi, kot da njihov duh noče in noče proč. Prav obratno, kot da se je antropocentrični instantni ekonomski vidik gozda že prelevil v oportunizem in konformizem tudi onkraj območij le državnih gozdov (v zasebnih gozdovih, tudi vrnjenih v denacionalizacijskih postopkih). Neodvisen nadzor bi zato moral biti poudarjen.

Pri posegih v okolje (ne le za gozd) že dolgo velja pravilo medgeneracijske odgovornosti. Kaj zapuščamo našim otrokom, njihovim otrokom in nasploh prihodnjim rodovom? Poleg velike finančne zadolženosti, tudi močno okrnjeno naravo, izgubo biotske raznovrstnosti in posledice podnebnih sprememb. Ali so naslednji na vrsti gozdovi, še eden poslednjih naravnih virov, ki čisti zrak in nam daje osnovni pogoj za življenje ter ščiti biotsko raznovrstnost?

Gozdovi pa bodo tudi vse bolj na udaru: ne gre le za emisije, podnebne spremembe, suše in druge vremenske pojave, vedno bolj se oglašuje uporaba lesa v različne namene, zelo velik preboj je les dosegel v gradbeništvu, prepoznava se njegova unikatna vrednost v različnih drugih izdelkih in les je (še vedno) zelo iskan kot energent. Ne morem mimo nedavne državne želje po krčenju gozdov. Prav tako pa je z vedno bolj učinkovito težko mehanizacijo mogoče podreti več dreves v krajšem času in tudi na bolj odročnih predelih. Namreč, tudi geomorfološka struktura Slovenije, ki je na svojevrsten način ščitila pred izkoriščanjem manj dostopne gozdove, ni več tako velika ovira. Ob vsem tem me uradne številke ne nagovarjajo v celoti, in ker uradne institucije ugotavljajo res nezanemarljive kraje, se mi sestavi skrb vzbujajoča slika prihodnosti gozdov – takšna, ki jo že danes pogosto vidim v gozdovih. Včasih sem šel v gozd, se sprostil. Zdaj se iz gozda pogosto vrnem razočaran in zaskrbljen.

Pojasnilo: Zapis ni povezan s še neodločenimi zadevami na Ustavnem sodišču RS, kjer je avtor zaposlen.

***

Rajko Knez, univ. dipl. prav.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.