(GOSTUJOČE PERO) Strašne posledice za otroke

V Izraelu, Gazi in na Zahodnem bregu sem se imel priložnost srečati z otroki iz različnih skupnosti, ki jih je prizadela ta strašna vojna. Sedmi oktober je bil grozljiv dan in od takrat je bil vsak dan grozljiv tudi za otroke v tej četrti veliki eskalaciji v zadnjih desetih letih, ki je posledica nerešenega konflikta in zgodovine okupacije.

Na začetku tedna, ko sem se v Izraelu srečal z otroki in družinami, ki so 7. oktobra doživeli grozote, so me prosili, naj bom glas vseh otrok in naj prenesem glas o njihovem trpljenju. Unicef bo sodeloval z resornimi ministrstvi, da bi zagotovil podporo izraelskim otrokom.

Na srečanjih z izraelskimi oblastmi sem prosil za boljši dostop humanitarne in komercialne oskrbe do pomoči potrebnih, zlasti sveže hrane in prehranskih potrebščin, prosil sem za zaščito otrok, za boljše varnostne ukrepe in standardne operativne postopke za humanitarno osebje ter učinkovitejše postopke za otroke, ločene od družin, in otroke brez spremstva.

Na srečanju s Palestinsko upravo sem pozval k prednostnemu vlaganju v socialne storitve, zlasti v izobraževanje, da bi otroci lahko obiskovali šolo. Grozi nam izgubljena generacija, saj so otroci ne le v Gazi, ampak tudi na Zahodnem bregu izgubili že več mesecev učenja.

Tudi v Gazi se nadaljujejo uničujoči napadi na šole, bolnišnice in taborišča za notranje razseljene ljudi, pri čemer je po podatkih palestinskega ministrstva za zdravje umrlo že več kot 14.000 otrok, že tako preobremenjene bolnišnice pa ne zmorejo dohitevati vse večjih potreb ranjenih in bolnih.

Obiskal sem bolnišnico Kamal Advan na severu Gaze. To je še edina delujoča pediatrična enota na tem območju. Videl sem majhno dojenčico Šamo, staro le nekaj mesecev, ki so jo zadeli šrapneli. Ona in njena mati sta edini preživeli napad. To je presenetljiv opomin na tisoče in tisoče otrok, ki so bili v zadnjih 11 mesecih ubiti ali ranjeni na območju Gaze.

Ted Chaiban, namestnik izvršne direktorice Unicefa.

Srečal sem tudi sedemmesečno Farah, ki trpi zaradi hude podhranjenosti in okužbe dihal, ter številne otroke, ki trpijo za levkemijo in drugimi vrstami rakavih obolenj, zaradi katerih potrebujejo zdravstveno evakuacijo. Če jih ne bomo hitro evakuirali, ne bodo preživeli. Skupaj s kolegi iz Svetovne zdravstvene organizacije si bomo na vso moč prizadevali, da bi te otroke odpeljali na zdravljenje.

Od mojega zadnjega obiska januarja letos se je obseg uničenja in trpljenja otrok znatno povečal. Skupno število razseljenih oseb se je povečalo z 1,7 na 1,9 milijona ljudi. Tako imenovana varna območja, kamor so se ljudje morali preseliti, so prejela ukaze za evakuacijo in so bila bombardirana, kar potrjuje, da na območju Gaze ni nikjer varno.

Od mojega zadnjega obiska so se nakopičile tone neobdelanih trdnih odpadkov. Govoril sem z otroki, ki so kopali po ogromnih kupih smeti. Povedali so mi, da iščejo koščke papirja ali kartonske škatle, da bi z družinami prižgali ogenj za kuhanje obrokov.

Obiskal sem šolo Gerar Al Kudua, ki je bila spremenjena v zavetišče. Tam so ljudje sredi šolskega dvorišča izkopali provizorično odprto kanalizacijo za odvajanje odpadne vode. Tudi tu živijo otroci. Ob sedanjih temperaturah je to grozljiv recept za izbruh in širjenje bolezni.

Na jugu in v osrednjem delu Gaze sem na tržnicah videl hrano, ki je na voljo, vendar po previsokih cenah. Na severu Gaze pa pri hrani, ki je na voljo, ni raznolikosti; premalo je sadja, preveč konzervirane hrane.

Januarja letos je v Gazo v povprečju vsak dan vstopilo od 99 do 100 tovornjakov s humanitarno pomočjo. Avgusta letos le še 50, septembra pa komaj 15, in to zaradi pomislekov o javnem redu in miru, prenizkem številu vstopnih točk in drugih omejitev na cesti, po kateri poteka glavnina prometa.

Veliko naših humanitarnih zalog (v vrednosti 12 milijonov ameriških dolarjev) trenutno čaka na vstop v Jordanijo. Izraelska oblast je tem zalogam odobrila vstop, vendar smo zelo zaskrbljeni zaradi odsotnosti javnega reda in miru ter tveganja, da bi lahko sledilo plenjenje zalog.

Vrnitev otroške paralize, mrk človeške civilizacije

Trgovinski promet je ključen za preskrbo palestinskih otrok in njihovih družin. Na jugu Gaze sta dostopnost sadja in zelenjave ter večja raznolikost hrane predvsem posledica trgovskega prometa. Potrebujemo zasebni sektor, ki bo lahko pripeljal milo in šampon ter druge higienske pripomočke, in treba je zagotoviti, da bo trgovski promet lahko vstopil tudi na sever, kjer prebiva približno 400.000 ljudi.

Na poti na sever Gaze sem na lastne oči videl mnogo uničenja in trpljenja, izkusil pa sem tudi to, s čimer se mora naša ekipa spopadati vsakič, ko se odpravi na to pot. Hišo za goste smo zapustili ob 10. uri, ob 10.30 smo prispeli do kontrolne točke. Nato smo potrebovali še pet ur, da smo opravili pregled. To močno omejuje čas, ki ga imajo naše ekipe, da pomagajo na terenu.

Kljub vsem oviram dosegamo rezultate. Pravkar se je zaključil prvi krog akcije cepljenja proti otroški paralizi pri več kot 560.000 otrocih, mlajših od deset let. Svet je videl, da je s skupnimi močmi tudi otrokom v Gazi mogoče zagotoviti nujno pomoč. Prave junakinje te zgodbe so palestinske matere, ki so kljub enajstim grozljivim mesecem svoje otroke pripeljale na cepljenje in z njimi stale v vrsti. Potrebujemo trdnejša zagotovila, da se bodo tovrstne akcije lahko izvajale redno, če se želimo odzvati na nujne potrebe otrok, kot so cepljenje proti ošpicam, razdeljevanje higienskih potrebščin, kot je milo, in podobno. Načini, kako delujejo mehanizmi usklajevanja in deeskalacije konfliktov, ne omogočajo učinkovitega izvajanja naših programov, zato jih je treba okrepiti.

Gaza ni le največje množično morišče na svetu. Je tudi največja hiralnica

Razmere na Zahodnem bregu, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, so dosegle novo stopnjo intenzivnosti. Zaradi več vojaških operacij so bila mesta močno prizadeta, številni domovi pa poškodovani ali uničeni. Vse več nasilja in omejitev gibanja od oktobra lani so ustvarili nove učne ovire za otroke. Od 7. oktobra 2023 je bilo na tem območju ubitih 166 palestinskih otrok in dva izraelska otroka. Otroci so prestrašeni, zato ostajajo doma in se bojijo hoditi v šolo.

Stanje je nevzdržno, zato sta potrebni deeskalacija in zadržanost.

Kaj torej potrebujemo glede na vse zgoraj navedeno?

Potrebujemo prekinitev ognja, kot vseskozi poudarjamo, da bi se lahko končalo ubijanje in pohabljanje otrok ter omogočilo nujno dostavo življenjsko potrebne pomoči in brezpogojno izpustitev talcev, zlasti dveh otrok.

Če pa premirja ni, potrebujemo take humanitarne prekinitve, ki so tudi omogočile uspešnost nedavne kampanje cepljenja proti otroški paralizi. Zagotoviti moramo večjo varnost za naše osebje in naše operacije na terenu. Da bi to dosegli, potrebujemo več neposrednih stikov z Južnim poveljstvom, dogovorjene standardne operativne postopke na kontrolnih točkah in možnost, da v Gazo pripeljemo več telekomunikacijske opreme, vključno z internetnimi zmogljivostmi.

Kar zadeva podhranjenost, sem zelo zaskrbljen zaradi zmanjšanja števila humanitarnih tovornjakov, ki vstopajo v Gazo. Še pred kratkim je bilo to območje na robu lakote in razmere bi se lahko zelo hitro spremenile. Potrebujemo več vstopnih točk, sprejeti pa je treba tudi vse ukrepe za ponovno vzpostavitev javnega reda in miru ter izboljšanje varnosti vseh, da bomo lahko otrokom, ki potrebujejo nujno življenjsko pomoč, to tudi omogočili.

Glede na grozljive higienske in sanitarne razmere moramo imeti možnost za obsežno dostavo mila, šampona, zlasti s trgovskimi tovornjaki.

Za konec naj povem, da potrebujemo več zdravstvenih evakuacij za otroke in njihove skrbnike, katerih življenje lahko reši le zdravljenje v tujini. Potrebujemo tudi več medicinskih pripomočkov in potrošnega medicinskega materiala, kot so antibiotiki za kožne bolezni, oprema za neonatalne enote, brizge in povoji za operacijske dvorane ter podobno.

Nadaljnje uničevanje Gaze in stopnjevanje nasilja na Zahodnem bregu ne bosta prinesla miru in varnosti v regiji. To je mogoče doseči le s politično rešitvijo, ki bo dosežena s pogajanji in bo v ospredje postavila pravice in blaginjo te in prihodnjih generacij izraelskih in palestinskih otrok.

***

Ted Chaiban, namestnik izvršne direktorice Unicefa.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.