(GOSTUJOČE PERO) Račun brez krčmarja

Zapis Tamare Langus »Manjkajoče informacije za odločanje o Jeku 2 in energetski prihodnosti Slovenije«, objavljen v soboto, 2. novembra, v rubriki Gostujoče pero, v veliki meri odkriva »skrivnostne« izračune energetskih scenarijev, pa tudi nekatere pomanjkljivosti nacionalnega energetskega in podnebnega programa (NEPN). Toda prav vsi ti računi so brez krčmarja – računa, ki nam jih izstavljajo podnebne spremembe. Tudi človeška življenja so v številnih delih sveta del tega računa in ni razloga, da ne bo nekoč tako tudi v Sloveniji.

Kaj se nam zdi bolj trajnostno kot Zemlja, na kateri stojimo, gozd, skozi katerega hodimo v hladnem jutru jesenskih barv, narava, ki nas obdaja? A prav tu smo se znašli v vse večji negotovosti, v vrtincih podnebnih sprememb, ki jih želimo razumeti, obvladovati, se obvarovati. Najbolj odgovorna za to je znanost, družba in njena organizacija, politika, država! Da po svojih najboljših močeh zagotovi znanje in sredstva za inovativne rešitve za graditev odpornosti, torej preventive in preprečevanje škode. Ne gre le za odstranjevanje posledic podnebnih sprememb, dobesedno zvonjenje po toči. Včasih pa žal, kakor dandanes v Španiji, lahko, če sploh lahko, rešuje le še življenja prebivalcev.

Geologija nas uči, da so podnebne spremembe največja stalnica v zemeljski spremenljivosti. S tem je povezano nihanje narave – ne samo nežive, ampak tudi žive! Nihanja pestrosti življenjskih oblik imenujemo biodiverziteta. Nekajstoletno pospešeno izgubljanje biodiverzitete v času antropocena je zaradi aktivnega poseganja v vse naravne strukture, onesnaževanje planeta pospešilo, morda tudi izzvalo podnebne spremembe.

Te prekrižajo vse energetske predračune! Koncept ohranjanja biodiverzitete, naravne pestrosti organizmov, vsega živega, je namreč tesno prepleten s podnebnimi spremembami: hkrati zagotavlja odpornost proti njihovemu nastanku in razdiralnim učinkom. Je pa tudi njihova prva žrtev – nepovratno, počasno umiranje na obroke. Katastrofe vedno boj posegajo v energetsko-finančna predvidevanja in terjajo davek – tudi zaradi nespametnega izkoriščanja naravnih, na primer »obnovljivih vodnih« virov energije.

Naravovarstvo – ali v žargonu nekaterih ekonomistov »okoljaštvo« – je že desetletja trn v peti kapitalu, ker naj bi oviralo gospodarstvo in celo kmetijstvo. Po drugi strani se dandanes prav energetiki, graditelji hidroelektrarn in načrtovalci izkoriščanja drugih obnovljivih, naravnih virov energije (OVE), imenujejo »okoljevarstveniki«, »zeleni« in tako dalje. Prav zaradi tega je koncept ohranjanja biodiverzitete močno otežen, če že ne nemogoč. Biodiverziteto lahko ohranjajo le energetski viri visokih tehnologij, ki same ne posegajo v naravo (nizek biodiverzitetni odtis)!

Tu računamo predvsem na nam že desetletja znano jedrsko energijo. Nuklearna elektrarna Krško (Nek), ki ima nizek ogljični odtis in ne vpliva bistveno na pestrost vrst v okolju. Do zdaj nas krška jedrska elektrarna ni dosti »motila«. Njen dodatek v energetski mozaik zagotavlja, česar vsi obnovljivi viri energije (OVE) skupaj ne zmorejo: stabilnejši vir (električne) energije ter s tem dolgoročen soobstoj človeka in narave.

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek. FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Čim bolj bomo OVE izkoriščali kot energetski vir, počasneje se bodo obnavljali vsi ti gozdovi in vodne struge, že dovolj obremenjene s hidroelektrarnami (HE) ter zajezene in utesnjene med dva bregova! Onesnažen zrak in veter, premočan za igranje z vetrnicami, in sonce, ki zdaj že skoraj spi zimsko spanje! Za prave okolje- oziroma naravovarstvenike so to energetsko šibki in nesprejemljivi viri energije, ki jo potrebujemo – četudi bi bilo skromnejše življenje v raju »odrasti«!

Mar ni dovolj jasno slišati glasov znanstvenikov ali pa govorimo jezik, ki ga ljudje ne razumejo? Ga razumejo politiki, med katerimi so najvišje izobraženi, a ne znajo, nočejo ali ne morejo uresničiti podnebno-biodiverzitetne strategije, ki bi, kot zahtevajo tudi Mladi za podnebno pravičnost, vsebovala tudi enakost dostopa do osnovnih dobrin (voda, zrak) in enakopravnost prebivalcev?

Ob referendumu o Jeku 2 je bila politika za spremembo zedinjena, a je izigrala zaupanje volivcev. Ponovni posveti, simpoziji, okrogle in oglate mize na eni strani ter debeli »špehi« upravnih in strokovnih strategij, ki se ne izvajajo, so naša, slovenska bolezen! Ne zajemajo praktičnih in »trajnih« ali vsaj dolgotrajnih rešitev za podnebno odpornost in ohranjanje vrst – odpornost proti dvigovanju morja, poplavljanju rek, viharjem in sušam. Bojim se, da bo po (začasni?) odpovedi referenduma sledilo nadaljnje odlašanje. Dokler ne bo res prepozno – za človeka. Narava pa naj bi imela na voljo neskončno časa za okrevanje!?

Nazadnje še dober primer iz ZDA, kamor so v tem trenutku uprte vse oči: v času demokratske vlade, že za časa predsednika Obame in pozneje predsednika Bidna, je bil v Beli hiši ustanovljen urad, ki povezuje tri elemente okoljske politike: biodiverziteto, podnebne spremembe ter enakost/enakopravnost (porazdelitve) dobrin. Predseduje mu svetovno znana okoljska znanstvenica in direktorica za podnebje in okolje dr. Jane Lubchenco, morska biologinja. Cilj je načrtovati in izvajati podporo in vključevanje ZDA v strategije proti podnebnim spremembam z zavedanjem o pomembnosti ohranjanja biodiverzitete.

Te aktivnosti merijo na več družbenih slojev, torej z močnim sociološkim faktorjem, sporočili, ki dosegajo več različnih skupnosti, kar se celo ameriškim demokratom zdi pogoj za učinkovito odločanje! Z velikimi pooblastili predsednika ta urad posega tudi na področja nacionalne varnosti, socialne in ekonomske politike, kapitala. Gre, skratka, za državno prioriteto, metoda je holističen pristop.

Jane Lubchenco je nedavno izjavila: »Znanstveniki morajo preseči nejasna ali mračnjaška sporočila ter ne strašiti ljudi s podnebnimi spremembami, ker to preprosto ni dovolj in včasih ljudi celo odvrne. Ura tiktaka in znanje o zemeljskih sistemih in o tem, kako se spreminjajo, moramo prevesti ne le v zavedanje, ampak tudi v dejanja. Ni dovolj, da znanstveniki in stroka oblikovalcem politike preprosto predstavijo informacije, jim pa ne povedo, kaj naj naredijo. Znanost jim je treba podati na način, ki ga lahko dejansko uporabljajo.«

***

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, Inženirska akademija Slovenije in Akademija znanosti za trajnostni razvoj Slovenije, AZTR.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.