Neznosna objestnost kverulantov

Če z besedo kverulant začnem pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, hote sprejemam osebno tveganje, da tudi sam padem v okvir pojmovne razlage in očitkov prepirljivec, sitnež. Toda nimam namena sitnariti. Na podlagi splošno dostopnih podatkov ugotavljam, da je treba potegniti črto objestnosti in patološki zasvojenosti s tožbarjenjem (kverulantstvom), ki podira vrednotne temelje družbenega reda. Naslovna problematika namreč ne bremeni le sodnih postopkov, temveč pljuska čez rob sprejemljivega na različnih področjih družbenega življenja, od teorij zarot in skrajnega primitivizma na družbenih omrežjih do delovnega in učnega okolja ter celotnega javnega prostora.      

Nisem edini in ne prvi, ki opozarja na neznosno objestnost kverulantov. Nedavni članek novinarke Dela Polone Malovrh Politika je največji generator sovražnosti na spletu (Delo, 7. 8.2024) me je zaradi konca šolskih počitnic, ko bodo vzgojno-izobraževalni zavodi ponovno odprli vrata otrokom in mladostnikom, učencem, dijakom in študentom, posebej spodbudil, da javnost in demokratične institucije ponovno pozovem h kritični razpravi o problematiki kverulantstva in netenju sovraštva med ljudmi.

Podoben poziv sem leta 2022 naslovil javnosti s člankom Zaščita žvižgačev: med pričakovanji in družbeno stvarnostjo, v katerem je poseben poudarek na širšem družbenem problemu zlonamernih, anonimnih in drugih prijav: »Zlonamerne prijave so med pogostejšimi sredstvi zastraševanja nič hudega slutečih žrtev in ogrožanja javnega interesa, vključno z ogrožanjem dobrovernih prijaviteljev, ki s tem sami postanejo žrtev zlonamernosti: od klasičnih obrekovanj, zlorab osebnih podatkov, nadlegovanj, sovražnosti in lažnih prijav do tako imenovanih strateških tožb z odškodninskimi zahtevki« (Delo, 2. 10.2022).

Glede posledic so povedne splošne informacije o tem, koliko dragocenega časa in poklicnega življenja, ki bi ga lahko namenili vzgoji in izobraževanju, zaposleni v vzgojno-izobraževalnih zavodih žrtvujejo zaradi neznosne objestnosti kverulantov med srboritimi starši, pa tudi med sodelavci in sodelavkami. Velika večina staršev seveda skrbi za svoje otroke v šolskem prostoru na povsem korekten, etičen in pravno urejen način. Neznosna objestnost kverulantov pa vnaša nemir in je čedalje bolj moteča, tako za vzgojno-izobraževalne zavode kot za enake pravice vseh otrok v šolskem prostoru. V zvezi s tem posebej izstopa odstotek anonimnih prijav, na katere, tako kot drugi inšpekcijski organi v svojih poročilih, redno opozarja Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo. K temu lahko prištejemo še nepredstavljiv odstotek izgorelosti in bolniške odsotnosti zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Naslednje prizorišče gladiatorskih iger kverulantstva so sodne dvorane. Poleg šibkejših strank je kverulantom med najbolj priljubljenimi tarčami primitivnega vedenja, psovk in žalitev, zlorab pravic in objestnega pravdanja sodno osebje. Tudi pri tem ni treba posebnih raziskav, dovolj je nekaj brskanja po spletu o odnosu političnih težkokategornikov, njih zagovornikov in pristašev do sodstva, sodnikov in sodnic, novinarjev in novinark, tako rekoč do vsakega, ki njim ni po godu. Kaj potemtakem očitati neznosni objestnosti kverulantov, teh praporščakov nestrpnosti in sovraštva v vzgojno-izobraževalnih zavodih, delovnem okolju javnega in zasebnega sektorja, na družbenih omrežjih ter v celotnem javnem prostoru?

Neznosna objestnost kverulantov v delovnem okolju je med hujšimi dejavniki klikarstva, nadlegovanja, trpinčenja in šikaniranja, rušenja zdrave organizacijske klime, zdrave konkurenčnosti in poslovne učinkovitosti. Tudi o tem govori zvrhana kopica javno dostopnih podatkov o sodnih, odškodninskih in drugih sporih, ki se vlečejo kot pripoved o jari kači. Ob novih inštitutih s celostnim pristopom k obvladovanju bolniške odsotnosti (absentizma) – ne pozabimo še prezentizma, ko hudo bolni nimajo druge izbire, kot da so na delovnem mestu – bi veljalo razmisliti, kako s spodbujanjem čuteče odgovornosti ali vesti presegati nečlovečne prakse, po Marxu razčlovečenje človeka po človeku v delovnem okolju in širšem družbenem prostoru.

V omenjenem članku o žvižgačih sem ob vsej podpori zakoniti zaščiti dobrovernih prijaviteljev povzel opozorila inšpekcijskih organov na vrh ledene gore zlorab pravic in postopkov z vlaganjem zlonamernih prijav. Na prošnjo, da se opredelijo do tega, sem od ministrstva za javno upravo tedaj dobil odgovor (št. 013-16/2022/2, datum 11. 4. 2022), da dejansko gre za resen družbeni problem, ki zahteva temeljito prevetritev in poglobljeno obravnavo. Dobre dve leti od tega je gotovo razumen čas, zlasti pred začetkom šolskega leta, da zadevna problematika ugleda luč javne razprave in poglobljene obravnave na dnevnem redu pristojnih institucij. Skrajni čas je, da neznosna objestnost kverulantov dobi jasne meje in sporočila države in demokratične javnosti, koliko časa to družbeno zlo lahko še toleriramo.

Posebne pozornosti bi po mojem mnenju morali biti deležni primeri, ko neznosno objestnost kverulantov podžigajo taki in drugačni zagovorniki, dušebrižniki in z javnim denarjem naphani odvetniki skrajnega primitivizma. Poudarjam, da tega nikakor ne gre mešati s siceršnjo vlogo odvetniškega poklica v družbi. Odvetništvo je ustavno zajamčena in spoštovanja vredna družbena institucija. Z izkušnjami s konkretnimi primeri, ki jih je v preteklosti obravnavala tudi Komisija za etiko na Odvetniški zbornici Slovenije, sem trdno prepričan, da odvetništvo v Sloveniji samo najbolje zna in zmore poskrbeti za etiko v lastnih vrstah. Zato verjamem, da bi se v javno razpravo in reševanje žgoče problematike neznosne objestnosti kverulantov, še posebno v šolskem prostoru ter v drugih primerih, v katerih so z zlorabami pravic z objestnim pravdanjem oziroma tožbarjenjem hkrati zlorabljene pravice otrok in mladostnikov do varnega in brezskrbnega odraščanja, z vso odprtostjo in kooperativnostjo vključevali predstavniki Odvetniške zbornice Slovenije.

Z istimi razlogi menim, da bi ministrstvo za pravosodje lahko proučilo, ali so podlage za sankcioniranje kverulantov v sodnih in drugih postopkih, postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samouprave, organizacij z javnimi pooblastili in pred drugimi oblikami institucionalnega reševanja medosebnih sporov na kulturen in civilizacijski, etičen in dostojen način sploh še ustrezne. Tistim, ki radi sprevračajo meje svobode izražanja, sporočam, da je ta v okviru sorazmernosti in demokratičnega pluralizma tudi zame povsem nedotakljiva in sveta.

Obtožujem torej, prirejeno po Emilu Zolaju J'Accuse, le neznosno objestnost kverulantov in vsesplošno širjenje mržnje. Tega imajo razumni, svobodoljubni in miroljubni ljudje že čez glavo. To je tisto, kar je za svobodo izražanja in človekove pravice na neki način hujše od kake zunanje cenzure. Zadevna problematika je po mojem mnenju tako žgoča in pereča, da sploh ne gre več za formalno varstvo svobode izražanja, temveč za univerzalni red in naravnopravno pravičnost v družbi. Za splošno potrebo po preseganju hipokrizije družbe, njene dvolične javne morale in kilavega pozitivnega prava, da na temelju naravnopravnih zakonitosti zdravega razuma vendarle zakorakamo v smeri elementarne človečnosti in družbene pravičnosti.

Z vidika pravne države kot delujoče celote naslovno temo Neznosna objestnost kverulantov zaključujem s poudarki sodne prakse, da tisti, ki pravico zlorablja, ravna protipravno. Protipravnost ne more uživati pravnega varstva. Žrtvam tovrstnega početja je treba zagotoviti učinkovito zaščito brez nepotrebnega zavlačevanja in tudi zaradi varstva pravnega reda kot celote zlorabo pravic in kverulantstvo sankcionirati. Vse to so legitimni cilji javnega interesa, da je Slovenija ne le formalno, ampak dejansko pravna država.