Drobiž v kolesju zgodovine

Nemogoče je mogoče, je zapisal navdahnjeni kreativec in preprosto razrešil gordijski vozel, v kakršne se znova in znova zapletamo Slovenci. Romska – ciganska problematika, vztraja Plemeniti – je dober primer. Z merili, na katere prisegamo, Carju carjevo, Bogu božje, kot je učil Jezus, ki pa je bil seveda njegovi sin, rešitve ni. Vsaj spodobne in civilizirane ne. Ker za to, za civilizacijo gre. Kadar problema ne zmoremo in ne znamo razrešiti, se je treba vrniti k osnovam, k začetku.

Vsaj trikrat več kot nas je Slovencev, je v Evropi Romov, ki so se bili, tako kot naši predniki, priselili ali prebegnili iz manj prijaznih in varnih vzhodnjaških okolij. Na istem prostoru sta se druga ob drugi znašli dve kulturi. Naša evropska, večja, močnejša in agresivnejša, je seveda prevladala, romska šibkejša, nenapadalna, a prilagodljivejša je zgolj preživela. Ne vem, ali tudi Romi gojijo »tisočletne sanje«, zdi se, da ne. Le po svoje bi radi živeli, kakor jih je Bog ustvaril.

Ker soočanje dveh civilizacij je neusmiljeno. Romi, kolikor jih je še, se sadežem z drevesa spoznanja niso pustili zapeljati. Tisti, ki so vanj ugriznili, pač niso več pravi Romi, vsaj čistokrvni in problematični ne. Vse več jih, kar pa ortodoksnih pravzaprav ne moti. V svojem vesolju živijo, vse manj jih je, in ne bo dolgo, ko bodo le še spomin. Sto, dvesto, tristo let, drobiž v kolesju zgodovine.

Drugačni so, in to jim najbolj zamerimo. Vse tisto, kar nam je vzgoja skozi generacije zatrla, uživajo kot naš maček Garfield. Življenje na obrobju družbe je trdo, vendar ga jemljejo brez obupa. Biti je pomembneje od imeti! Brez vode in elektrike, v kotličku nad ogenjčkom si kuhajo okusen ciganski golaž iz sestavin, ki jih ponuja narava. Odrekli so se šoli, disciplini, tekmovalnosti, karierizmu, črednemu napuhu, potrošniškemu suženjstvu, kulturi »civilov«, kot nam pravijo. Ne sodijo v naš red, čeprav tudi zunaj njega ne.

Težava demokracije ni le prevlada večine nad manjšino, ki nas ni ne volila, ne klicala, ampak tudi odgovornost zanjo. Če drugega ne, zaradi miru in neugodnosti. Neprijetni seveda so, nevzgojeni, neubogljivi, neprilagojeni divjaki, ki imajo svoje razumevanje lastnine in vesoljskega reda. Boga se bojijo, vendar se eni priprošajo Mariji, drugi pa Mohamedu. Agresivni in nevarni nam niso, le potisnjeni na rob včasih po svoje razumejo komu narava rojeva svoje darove, in ponorijo, ko jim civilni pandur hoče odpeljati porednega mladiča iz družine.

Težka je. Izobražena in ozaveščena levosučna javnost se zgraža nad sosedi, ki bijejo plat zvona, ker jim cigani kradejo fižol in krompir z njiv, nad starši, ki nočejo ciganskih sošolcev svojih otrok, in nad birokratskimi župani, ki ne razumejo. Desna sredina bi pozaprla neubogljive in neukročene otroke, sprejela ostre protiromske zakone in ukinila ali vsaj reducirala socialne transferje, ki so le potuha prefriganim izkoriščevalcem slovenske države. Oblast ima čez glavo drugih usodnejših problemov in nima ne časa ne volje, kaj šele znanja, da bi se sama zapletla v reševanje godlje.

Na ljubljanskih kavčih je zadeva preprostejša in načelnost cenejša. V Žabjaku je sobivanje dveh civilizacijskih modelov zahtevno. Ne Erika, ne policijski minister, ne ribniški ali kočevski župan, ne Vida Čadonič Špelič ne bodo pomagali. Ne korenček in ne palica preizkušeno ne pomagata. Tudi dvajset milijonov, s katerimi si vlada plačuje slabo vest, ne. Kadar se zadeva izkaže za nerešljivo, se je treba ustaviti, odmakniti in premisliti. Ko z običajnimi orodji ne gre, potrebujemo močnejše, učinkovitejše. In moramo se sprijazniti, kaj zmoremo in česa ne. Prav nobenega dvoma pa ni, da je s pametjo in odprtim srcem mogoče najti kompromis, da bi volka, kozo in zeljnato glavo prepeljali čez vodo. Je pa res, da se prav vseh pravil, celo zakonskih določil in običajnih praks, ki jih tako ali tako niso pisali in ne glasovali Romi, morda ni nujno slepo držati. Tako kot se jih tudi pri ruskih vohunih očitno nismo.

Le nekaj zdrave pameti, razumevanja in celo ljubezni bo treba, pa tudi moči, korajže in odločnosti. Naš prvi minister, ki se je s svojo srčnostjo že več kot enkrat izkazal in se zato skupaj s Tino celo za nutrije potegnil, je morda edini, ki bi brez levo-desne demagogije zmogel potegniti pravo potezo.

Ker ni vsakdo, ki je drugačen, ki se ne gre naših manir in ne naših igric, zato manj vreden in pomemben. »Ustavite zemljo. Rad bi izstopil,« je zavpil Žarko Petan.

Na najrahlejše srčne strune nam igrajo, ko nas s svojo pesmijo, glasbo, dušo potegnejo za seboj. Elvis Presley, Michael Caine, Yul Brynner, Rita Hayworth alias Margarite Carmen Causino, Oto Pestner.

Njen trebuh se sveti kot dno vroče ponve, je o svoji izbranki zapel romski pesnik.

***

Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža stališč uredništva.