Na branikih slovenske suverenosti

BRAKE se mi je izpisalo v zraku. Čez velik del vidnega polja me je projiciran nekam pred avtomobil opozarjal rdeč in rumen napis. Japonci obvladajo. Pritisnil sem na zavoro, ustavil in vse je bilo v redu. Sem pa pomislil na strička, ki pri petinosemdesetih še veselo šofira, a mu beseda BRAKE zanesljivo prav nič ne pomeni.

A veš, kaj mi je rekel? Burazer!* Komaj polnoletni vnuk je prepričan, da ga je novi znanec iz disko kluba grdo po balkansko opsoval. Stepla se nista, spoprijateljila pa tudi ne. Škoda.

Enaindvajseto je komunikacijsko stoletje. Svet se je skrčil in kar se dogaja nedoumljivo daleč, spremljamo s kavča v naši dnevni sobi. V babilonski prevajalski službi evropskega parlamenta umetna inteligenca intenzivno zamenjuje človeške ude, ki le še nadzirajo in popravljajo vse kvalitetnejše strojne prevode.

Slovenija se po znanju tujih jezikov uvršča med vodilne evropske države. Samo z maternim jezikom res ne pridemo daleč. Za prvo mejo nas nihče več ne razume. Devet od desetih prebivalcev Slovenije, starih več kot petindvajset in manj od petinšestdeset let, obvlada najmanj en tuj jezik. Poleg srbohrvaščine, ki je po novem tuji jezik, je na prvem mestu angleščina. Tri četrtine mlajših od štiriintrideset let, sedemdeset odstotkov vseh s srednjo ali višjo izobrazbo brez težav komunicira v angleški jezikovni hemisferi. Problema ni.

Problem je. Populacija nad petinšestdeset let statistikov očitno ne zanima prav dosti. Le krivulja na grafu znanja tujih jezikov strmoglavlja navzdol. O izobrazbi raje ne bi, le 6,6 odstotka Slovenk in Slovencev z osnovnošolsko izobrazbo se znajde v angleščini. Upokojencem se stranke prilizujejo, njihovi stvarni problemi pa jih ne zanimajo, ker jih mladi in šolani ne razumejo.

Pametni avtomobili se z nami pogovarjajo angleško. Gospodinjski in drugi aparati nam nedvomno olajšujejo življenje, če jih razumemo in obvladamo. Brez očal in slovarja ali prevajalnika težko. Netflix, Disney in drugi veliki producenti snemajo in predvajajo imenitne filme in nadaljevanke. Lahko jih spremljamo, če jih plačamo in razumemo. Za Slovenijo jih ne prevajajo.

Asta, Tanja, Urška in Nataša, pa tudi Luka, Robert in Marjan na branikih slovenske suverenosti stopajo v veliki svet. V Varnostnem svetu Združenih narodov, v New Yorku, Frankfurtu, Bruslju, Kijevu v našem imenu in v bleščeči angleščini rešujejo svetovne probleme. Le za suverenost slovenskega jezika v etru nad državnim ozemljem ter za zatemnjenim medijskim horizontom tretjine Slovencev jim zmanjkuje časa in volje.

Islandci, Hrvati, Balti so na svoji zemlji gospodar.

* Brat!

***

Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.