(GOSTUJOČE PERO) Dolgoletne težave pri nostrifikaciji univerzitetnih diplom

Pred dnevi me je pot zanesla v Društvo slovenskih izobražencev v Trstu. Ti so me opozorili na težave z nostrifikacijo diplom, pridobljenih s študijem v Sloveniji, v Republiki Italiji. Problem očitno ni nov, se pa zdi zelo kompleksen (občutek je tudi, da obstajajo različna oziroma nepopolna ali celo napačna razumevanja sedanje ureditve pri prizadetih) in se pravzaprav vleče vse od nastanka naše države. Problema (ali vsaj ne v celoti) ni odpravila niti vključitev Slovenije v Evropsko unijo pred dvajsetimi leti. V svetu Evrope je bila leta 1997 sicer sprejeta Konvencija o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji, tako imenovana lizbonska konvencija. Slovenija jo je ratificirala leta 1999, Italija pa leta 2010. Kakšnih otipljivih koristi v praksi pa konvencija italijanskim državljanom, imetnikom naših diplom ni prinesla; po mnenju nekaterih prej nasprotno. Kakorkoli že, težav z nostrifikacijami je prej več kot manj. Predstavniki naše manjšine v Italiji so o tem redno obveščali organe Republike Slovenije.

Za naše dobro je treba multilateralizem ohraniti

Na univerzah v Sloveniji študira od 150 do 200 zamejskih študentov iz Italije, ki pa jih bo kmalu precej manj. Mukotrpna in dolgoletna pot priznavanja njihovih diplom v sosednji državi in s tem tudi do tamkajšnje zaposlitve jih namreč od študija v Sloveniji odvrača. Posledice bodo hude, še posebno kar se tiče področja slovenskega šolstva v Italiji. Številni šolniki so se do zdaj izobraževali v Sloveniji, kar je glede na jezik in živi stik z njim razumljivo. Če ne bo več tako, bo to za slovenski živelj v Italiji korak nazaj tako glede narodne pripadnosti in stikov z matičnim narodom kot poznavanja slovenskega jezika. Slovenska skupnost bo izgubila veliko slovensko govorečih učiteljev, profesorjev, novinarjev, zdravnikov in drugega kadra. Ne gre le za birokratsko zadevo, ampak za pomembno politično vprašanje.

Dr. Božo Cerar. FOTO: Nn/Delo

Po veljavni ureditvi so za nostrifikacijo tujih diplom v Italiji pristojne italijanske univerze in vsaka (teh je skoraj sto) ima svoj postopek priznavanja. Običajno se prošnja naslovi na univerzo, ki omogoča podoben program, kot ga je zainteresirani opravil v tujini. V velikem številu primerov se zahteva dopolnitev študija z dodatnimi izpiti, kar pomeni, da se mora prosilec spet vpisati na italijansko univerzo. Slovenska narodna skupnost v Italiji je v primerjavi z obdobjem nekdanje Jugoslavije na slabšem. Italija in Jugoslavija sta se leta 1983 dogovorili o medsebojnem priznavanju diplom, ki je bilo bolj ali manj avtomatično. S sporazumom iz leta 1995 sta dogovor potrdili tudi Slovenija in Italija, vendar se ta ni posodabljal, čeprav so v teh desetletjih nastale pomembne spremembe na področju univerzitetnega študija na obeh straneh. Glede na odprto mejo, tesno in vsestransko sodelovanje, ki sta ga sosednji državi razvili v zadnjih desetletjih, ter na skupno članstvo v EU (prosti pretok oseb, delavcev) in zavezništvo v Natu je problem težko razumeti.

Zadeva kliče po hitri razjasnitvi in ustrezno hitrem dogovoru med Slovenijo in Italijo oziroma po rešitvi na bilateralni ravni, če že ne na evropski. Veljavne dogovore med državama o medsebojnem priznanju diplom je treba posodobiti oziroma ugotoviti, ali bi bilo problem moč rešiti z ustreznim dogovorom med slovenskimi univerzami ter univerzama v Trstu in Vidmu. Vloga našega ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije je tu še posebej pomembna. Svoje morata prispevati še ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kot mi je znano, je zadeva na pobudo slovenske strani na dnevnem redu zasedanja slovensko-italijanskega koordinacijskega odbora ministrov. Njegovo zadnje zasedanje je bilo napovedano za 29. oktober v Sloveniji. Čas je, da se zadeva spravi z dnevnega reda oziroma vprašanje reši.

Ali sploh še potrebujemo mednarodno pravo?

Prihodnje leto bomo zaznamovali petdeseto obletnico podpisa osimskih sporazumov. Z njimi sta Italija in takratna Jugoslavija izkazali potrebno politično voljo in dokončno uredili vprašanje medsebojne meje (zahodne meje Slovenije) ter odprli novo poglavje v medsebojnih odnosih. Šlo je tudi za pomemben prispevek k popuščanju napetosti v Evropi. Vsekakor v času hladne vojne velik dosežek dveh držav z različno politično ureditvijo in različno politično-varnostno povezavo. Dogovor o nasledstvu omenjenih sporazumov, ki predstavljajo osnovo tudi za slovensko-italijanske odnose, sta Italija in Slovenija dosegli leta 1992, le nekaj mesecev po mednarodnem priznanju naše države. Mimogrede, Italija je bila prva država, s katero je Slovenija izpeljala prevzem oziroma nasledstvo dvostranskih pogodb, sklenjenih z nekdanjo Jugoslavijo. Izkoristiti bi bilo treba tudi dejstvo, da bosta prihodnje leto evropsko prestolnico kulture skupaj predstavljali Nova Gorica in Gorica. Vsekakor pomembna ponovna manifestacija poglabljanja odnosov med dvema mestoma, med obmejnima regijama ter tudi sicer med demokratičnima in prijateljskima Italijo in Slovenijo. Leto 2025 bi moralo biti tudi leto dokončne ureditve obojestranskega priznavanja diplom in poklicnih kvalifikacij med državama.

***

Dr. Božo Cerar je upokojeni veleposlanik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.