Ruska politika pasportizacije

Potni list (angleško passport) je dokument, ki ga država izda posamezniku, katere državljan je, da ta lahko potuje v tuje države. V njem država izkazuje njegovo državljanstvo in prosi druge države, prek katerih imetnik potuje, da mu zagotovijo varen prehod in pri tem ponudijo ustrezno pomoč in zaščito. To nosilcem njenih potnih listov, ko se v tujini znajdejo v težavah, v obliki konzularne in redkejših primerih diplomatske zaščite v skladu z mednarodnim pravom ponudi tudi sama.

Pri izdajanju potnih listov – zlasti če jih izdaja množično in v dokaj kratkem obdobju, in to osebam, ki živijo na (spornih) ozemljih druge države in jim je pred tem na hitro podelila svoje državljanstvo – pa država lahko sledi tudi drugim ciljem, vključno z osvajalskimi. Izdajanje potnih listov v tem primeru predstavlja pomembno orodje njene zunanje politike. To početje, dokler ne najdemo primernejšega slovenskega izraza, označujemo kot pasportizacijo. Zadnja leta jo v prizadevanjih, da obnovi nekdanjo Sovjetsko zvezo, če že ne rusko carstvo, uporablja predvsem režim ruskega predsednika Putina.

Ni pa Rusija edina država, ki v večji meri podeljuje potne liste prebivalcem sosednjih držav. To so počele tudi Bolgarija, Madžarska, Romunija in Turčija. In najbrž še kdo. Komu bodo podelile svoje državljanstvo, je stvar posameznih držav. V ruskem primeru gre za še posebej premišljeno zunanjepolitično prakso, zavito v humanitarni celofan. Množična naturalizacija, čeprav sporna s stališča dobrososedskih odnosov, sama po sebi načeloma ne predstavlja kršitve mednarodnega prava, razen v določenih okoliščinah – zlasti če je prisilna.

Začelo se je z Gruzijo oziroma s tamkajšnjima obmejnima pokrajinama Abhazijo in Južno Osetijo. FOTO: Vyacheslav Prokofyev/Afp

Ko je prenehala veljavnost sovjetskih potnih listov (in državljanstva) propadle Sovjetske zveze, Rusija ni ostala le pri izdaji ruskih potnih listov osebam, ki so 6. februarja 1992 stalno živele na območju Ruske federacije (razen če so se izrecno odpovedale njenemu državljanstvu). Sčasoma je začela – in to vedno hitreje in v velikem obsegu – izdajati ruske potne liste tudi osebam (in njihovim neposrednim potomcem) ruskega jezika, ruske kulturne dediščine, navad in običajev, prebivalcem nekaterih sosednjih držav, katerih ozemlje je pred tem vključevala Sovjetska zveza. Po doktrini Primakova iz leta 1996 te spadajo v rusko vplivno območje. Podlago za to hitro naturalizacijo predstavlja 14. člen ruskega zakona o državljanstvu, ustrezno dopolnjen leta 2002. Za državljane nekdanje Sovjetske zveze je bil tako med drugim ukinjen pogoj, da morajo za pridobitev ruskega državljanstva in s tem ruskega potnega lista na ozemlju Rusije prebivati pet let.

Člen 7 omenjenega zakona o državljanstvu in člen 15 zakona o državni politiki Ruske federacije do rojakov v tujini iz leta 1999 pa govorita tudi o njihovi zaščiti. Izdaja ruskih potnih listov osebam v separatističnih delih Gruzije, Ukrajine in Moldavije je tako postala instrument takšnega ali drugačnega pritiska na omenjene države. Sklicujoč se na svoj nacionalni interes oziroma zaščito svojih državljanov, »soočenih s ponižanjem in genocidom«, Rusija tako zdaj že po ustaljenem receptu najprej podpre njihovo osamosvojitev, pošlje na pomoč svoje čete in si potem v dokaj kratkem času, odvisno od primera do primera, ta ozemlja tudi pripoji.

Alibi za napad

Začelo se je z Gruzijo oziroma s tamkajšnjima obmejnima pokrajinama Abhazijo in Južno Osetijo. Leta 2006 je tako že skoraj 90 odstotkov prebivalcev Abhazije in Južne Osetije imelo ruske potne liste. Ustvarjena je bila podlaga za ruski vojaški napad dve leti kasneje in njuno okupacijo oziroma rusko priznanje kot neodvisnih držav, katerih državna proračuna Rusija močno subvencionira. Poleg Rusije so jo priznale še njene tesne zaveznice Venezuela, Nikaragva, Sirija in Nauru. Poročilo visokega komisarja Ovseja za narodne manjšine iz leta 2009 govori o vsestranskem pritisku na preostale etnične Gruzijce, da prevzamejo abhazijsko državljanstvo. Slednje predstavlja kršitev mednarodnega prava, da ne omenjamo pred tem kršene gruzijske ozemeljske celovitosti.

Po prvi agresiji na sosednjo Ukrajino leta 2014 si je Rusija polotok Krim po enem mesecu okupacije priključila. Sledila je prisilna, avtomatična množična podelitev ruskega državljanstva več kot dvema milijonoma tamkajšnjim prebivalcem. Nekaj podobnega se je zgodilo prebivalcem delov vzhodnih ukrajinskih provinc Lugansk in Doneck, ki ju je Rusija, da bi »preprečila genocid«, okupirala istega leta kot Krim, zlasti po tem, ko je bil leta 2018 dopolnjen člen 29 že omenjenega ruskega zakona o državljanstvu in izdan ustrezni odlok. Ta je pridobitev ruskega državljanstva po hitrem postopku omogočil prebivalcem Luganske oziroma Doneške republike. Pritisk na tiste, ki so se obotavljali, je bil enormen. Do sredine leta 2021 je število novopečenih ruskih državljanov z omenjenih območij že preseglo pol milijona.

Posebna vojaška operacija

Februarja 2022 je Rusija izvedla ponovno agresijo, tokrat pravo invazijo na sosednjo Ukrajino. Eden od namenov te »posebne vojaške operacije«, kot so jo poimenovali v Kremlju, je bil spet »preprečiti genocid«. Naj tu dodamo, da Meddržavno sodišče v Haagu tem ruskim trditvam ni pritegnilo. Pol leta po drugem napadu na Ukrajino si je Rusija poleg omenjenih dveh pokrajin priključila še dve dodatni, Herson in Zaporožje, in tudi njihove dele, ki so bili še pod ukrajinskim nadzorom. Uporaba ukrajinskih potnih listov in dokumentov je bila tamkajšnjim prebivalcem prepovedana in pritisk za pridobitev ruskih – in s tem povezana zaprisega zvestobi Rusije – še povečan. Ljudje brez ruskih dokumentov so bili diskriminirani pri zaposlitvi, pridobitvi lastništva nepremičnin, svobodnem gibanju, socialni varnosti in celo dostopu do zdravstvenih storitev in humanitarne pomoči. Po ukrajinskih trditvah jim je bila tudi zavrnjena evakuacija ob poplavah, ko se je porušil jez Kahovka. Znani so dobro dokumentirani primeri, ko sta bili septembra 2023 tem ljudem na okupiranem delu Hersonske oblasti zavrnjeni medicinska pomoč in oskrba s plinskimi jeklenkami za gospodinjstva.

Tisti Ukrajinci, ki ruskega državljanstva nikakor nočejo sprejeti, se morajo registrirati kot tujci. Če tega ne storijo, jih prisilno privedejo na postaje milice, kjer jih fotografirajo in jim odvzamejo prstne odtise. Po 1. juliju letos pa jim grozita odvzem prostosti in deportacija v oddaljene predele Rusije. To so seveda hude kršitve človekovih pravic in najbrž je odveč ponoviti, da tudi kršitev ukrajinske suverenosti in ozemeljske celovitosti, kar vse je v nasprotju z ustanovno listino OZN oziroma načeli in pravili mednarodnega prava, v konkretnem primeru še posebej haaških in ženevskih konvencij. Te se nanašajo na vojno pravo in med drugim prepovedujejo diskriminacijo oseb na okupiranih ozemljih na podlagi narodne pripadnosti in prisilno pridobitev tujega državljanstva. Že haaška konvencija iz davnega leta 1907 prepoveduje prisiljevanje prebivalstva na okupiranih območjih, da prisegajo zvestobo sovražni strani. Pridobitev ruskega državljanstva seveda lahko pomeni tudi vpoklic v rusko vojsko in bojevanje proti Ukrajincem, pripadnikom lastnega naroda.

Deportacija ukrajinskih otrok

Posebno zgodbo predstavljata deportacija na stotisoče ukrajinskih otrok z okupiranih območij na vzhod Rusije in podelitev ruskega državljanstva. Očitno še en ukrep, da se spremeni demografska sestava teh delov Ukrajine in zatre vse, kar je ukrajinskega, če se ustavimo samo pri tej ugotovitvi. Ruski predsednik Vladimir Putin in ruska komisarka za pravice otrok sta si s tem marca lani prislužila zaporni nalog, ki ga je izdalo Mednarodno kazensko sodišče v Haagu.

Zdaj je očitno na vrsti Moldavija in njena pokrajina oziroma samooklicana Pridnestrska republika. FOTO: Maxim Blinov Via Reuters

Zdaj je očitno na vrsti Moldavija in njena pokrajina oziroma samooklicana Pridnestrska republika. Podeljevanje ruskih potnih listov, ki se je začelo že v devetdesetih letih, se je močno okrepilo. Ocenjuje se, da število njihovih imetnikov danes že presega polovico prebivalcev pokrajine. Vseh – poleg Rusov so še Moldavci, Ukrajinci in Bolgari – je pol milijona. Večina njih je sicer ohranila moldavsko državljanstvo, precej pa jih ima tudi romunsko. Glasovi, da je treba zaščititi tamkajšnje rojake, so iz Moskve začeli prihajati proti koncu lanskega leta. Letos februarja je ruski zunanji minister že zlovešče poudaril skrb za njihove državljane v Pridnestrju in dodal, da Moskva Zahodu ne bo dovolila viktimiziranja 200 tisoč ruskih državljanov, ki tam živijo.

Pasportizacija torej Rusiji služi kot prikladno orodje njene zunanje politike pri vmešavanju v zadeve sosednjih držav, ko so te soočene z odcepitvenimi težnjami. Kot naročena ji pride pri dodatnem spodkopavanju njihove suverenosti in ozemeljske celovitosti. V končni fazi pa predstavlja tudi pripravo podlage za njen kasnejši vojaški napad nanje in podreditev ali vsaj priključitev delov njihovih ozemelj.

Dr. Božo Cerar je upokojeni veleposlanik.