Globina Putinovega nepoznavanja Ukrajine

Štiriindvajsetega februarja je na milijone Ukrajincev v Evropi prebudila novica, ki ji niso mogli verjeti. Naš lepi dom je napaden. Šla sem po običajnih jutranjih nakupih, berlinske ulice so bile tihe, nebo je bilo modro in obdano z vonjem po pomladi, ljudje so hodili po svojih opravkih. Toda vse, kar sem v resnici videla pred svojimi očmi, so bile eksplozije.

Ukrajina je v vojni že osem let. Toda nekaj časa so bile vojaške poteze omejene: konflikt je postal rutina. Pred osmimi leti sem izgubila dostop do domačega mesta Lugansk. Ker je blizu meje z Rusijo, je leta 2014 postal glavno mesto ene od separatističnih republik, ki jo nadzirajo proruski uporniki.

 Moja mama se je preselila v Kijev in mislili smo, da je najhujše za nami. Prav tako smo verjeli, da lahko na novo postavimo svoja življenja. Toda zmotili smo se. Zdaj je tam, posluša eksplozije in skozi okna, skozi katera običajno uživa v slikovitih sončnih zahodih, opazuje dim, ki se dviga nad vojaškim letališčem Gostomel. Moja mama, rusko govoreča Ukrajinka iz Luganska, ena tistih, o katerih Vladimir Putin meni, da potrebujejo zaščito pred ukrajinskimi nacionalisti, vpije – »to je tako nepošteno! Rusi so mi enkrat že ukradli dom, zdaj pa so tu, da mi ga ukradejo še drugič.«

Toda Putin ne bo slišal njenih besed in ne besed več kot milijon drugih Ukrajincev, ki so pobegnili iz okupiranega Donbasa, da bi svoje življenje nadaljevali v neodvisni Ukrajini. Ne zanima ga realnost. Ni mu mar za žive ljudi. Živi v namišljenem svetu, kjer so pomembne samo celine (ljudje, kot je on, temu pravijo geopolitika) in boj za oblast. Deček, ki se igra vojno, le da v tem primeru ljudje zares umirajo.

Prav presenetljiva pa je globina njegovega nepoznavanja Ukrajine. Konec koncev smo sosedje. Rusi, od katerih jih ima veliko družinske vezi z Ukrajinci, bi nas morali bolje poznati. Toda 20 let diktature je očitno nekatere naredilo gluhe in slepe. Zdi se, da Putin in njegovi zaupniki iskreno verjamejo, da ima Ukrajina nacionalistično vlado in da njeni ljudje hrepenijo po ponovni združitvi s svojimi ruskimi brati (takšno mnenje je najprej izrazil Putin, nato pa mu je sledil še predsednik ruske dume).

Ne morejo razumeti, da Ukrajina že desetletja izvaja svobodne in poštene volitve, kar pomeni, da se naša vlada dejansko zavzema za tisto, kar večina prebivalstva meni, da je prav. Ni tako kot v Rusiji, kjer Putinovi hlapci umetno proizvajajo podporo zanj in zatirajo nestrinjanje. Za Ukrajino je značilna demokracija v pravem pomenu besede. Iz iste iluzije izhaja tudi ideja, da lahko Rusija v Ukrajini uvede marionetni režim. Mislijo, da bo prebivalstvo toleriralo vsakogar, ki bi ga postavili na prestol. Težko verjetno. Ukrajinci se bomo uprli, kot se upiramo že stoletja.

Dolga obdobja smo preživeli pod rusko okupacijo ali oblastjo, vendar ne želimo, da se to ponovi. Hočemo demokracijo, cenimo svobodo in ne pripadamo kulturi, kjer en car odloča o usodi vseh nas. Spadamo v pluralistično evropsko družino. In zdaj – bolj kot kdaj prej – potrebujemo to družino, da nam stoji ob strani.

Previdni premisleki naših evropskih prijateljev so nas pripeljali do točke, ko je bila Ukrajina napadena. Toda poskrbimo lahko, da okupacija ne bo trajala dolgo. Za to ne potrebujemo samo Evrope, ampak ves svet, da spregovori v en glas in pove, kdo je Putin. Je agresor in zločinec, ki poskuša okupirati mirno sosednjo državo. Njegovo mesto je v zaporu.

V trenutku, ko so ruske čete prečkale mejo druge države, bi morali Putinovo Rusijo prečrtati s seznama vseh uglednih mednarodnih institucij. V Svetu Evrope ni mesta za Putinovo Rusijo, ker ne, ta države res ne spoštuje človekovih pravic. Tudi v Interpolu ni mesta za Rusijo, ker ne morete sodelovati z ruskimi varnostnimi službami in se pretvarjati, da je vaše razumevanje pravne države podobno kot razumevanje, ki ga imajo v Kremlju. Ponovno bi bilo treba tudi preučiti status Rusije v ZN, saj to ni miroljubna država, kot zahteva listina.

Svetovna skupnost bi morala biti enotna pri uvedbi strogih sankcij proti Putinu in ne, ni razloga, da bi se osredotočili zgolj na ukrepe, kot je izključitev Rusije iz mednarodnega omrežja swift ali pošiljanje rezervne vojaške pomoči Ukrajini. Čas za to se že izteka. V Evropi je vojna. Čas je, da se zbudimo.

***

Natalija Novakova je programska analitičarka pri fundaciji za odprto družbo Open Society Europe and Eurasia Program

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.