Pogovoriti se moramo o genocidu

»Študenti, ki protestirajo proti genocidu, ne vedo, o čem govorijo.« To je stavek, ki je v zadnjih dneh pogosto izrečen. Hkrati pa je študentski protest širšo akademsko skupnost zbudil iz nekakšne otopelosti, ki je kljub grozljivim novicam iz Gaze (in tudi z Zahodnega brega) zajela njen večji del. Postavila so se številna pomembna vprašanja, a med njimi eno, ki mu je treba nameniti še posebno pozornost in ki je predvsem v akademskih krogih ostalo dolgo časa prezrto oziroma potisnjeno v ozadje: vprašanje genocida.

Genocid ni beseda, s katero bi malomarno ali zlahka opletali naokrog. Tovrstno ravnanje bi bilo namreč zelo nevarno, saj zmanjšuje njegovo zloveščo resnobnost in zrelativizira precej splošno sprejeto pojmovanje, da gre za kaznivo dejanje posebne teže – za zločin vseh zločinov. Vzrok za to je, da teža genocida ni le v materialnih posledicah, ki jih ima za skupino, nad katero se izvaja, ampak sega onkraj tega. Vsebuje namreč komponento nečesa neoprijemljivega, česar so se teoretiki poskušali lotiti na različne načine. Posebno prepričljiva je teza Claudie Card, da genocid povzroči tako imenovano »družbeno smrt« (angl. »social death«), kar pomeni tudi izgubo družbene vitalnosti: medgeneracijskih družbenih odnosov, ki neko skupino določajo in osmišljajo. Na podlagi tega so utemeljili tudi posebej stroge zahteve po pregonu in sankcijah. To, da je skrajni čas, da začnemo govoriti o genocidu, zatrjujem, zavedajoč se vse resnosti, ki temu pritiče.

Čas, ko bi morali postaviti to vprašanje, je pravzaprav že zamujen. Že 15. oktobra 2023 je več kot 800 akademikov iz relevantnih teoretskih področij v skupni izjavi izrazilo zaskrbljenost nad možnostjo, da se bo v Gazi odvil genocid. Nekateri drugi celo zatrjujejo, da je oktobra eskaliral že desetletja trajajoč počasni (angl. »slow motion«) genocid nad palestinskim ljudstvom. Zagotovo pa bi morali vsaj po odločitvi Meddržavnega sodišča z dne 26. januarja 2024, v kateri je to pripoznalo možnost kršitve Konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida, zazvoniti vsi alarmi. Slovenija bi morala najpozneje takrat začeti resno proučevati vprašanje genocida. V smislu tveganja genocida, ki ga je ugotovilo Sodišče, bi morala proučiti aktivacijo svoje lastne obveznosti preprečevanja genocida iz prvega člena omenjene konvencije in začeti razmišljati o ukrepih, ki jih mora kot njena podpisnica sprejeti.

Slovenija je imela veliko možnosti, da to stori, tako na diplomatski kot na pravni ravni. Med temi možnostmi je bila po mojem mnenju najboljša tista, ki se je pojavila, ko se je Slovenija odločila pridružiti tekočemu postopku za izdajo svetovalnega mnenja o pravnih posledicah politik in praks Izraela na okupiranem palestinskem območju pred Meddržavnim sodiščem. Tam je imela namreč odlično priložnost, da bi lahko opozorila na marsikaj – na izraelske kršitve prava človekovih pravic, kršitve humanitarnega prava ter v končni fazi tudi na takrat že ugotovljeno možnost genocida. Lahko bi tudi pozvala k spoštovanju začasnih ukrepov, ki jih je takrat Sodišče že izreklo, Izrael pa jih je popolnoma prezrl. Namesto tega je kljub obstoju številnih prepričljivih argumentov, usmerjenih tudi v sedanje dogajanje, Slovenija pred Sodiščem navajala (oziroma jih je v njenem imenu navajal najeti nemški pravnik) vsebinsko zelo ohlapna in šibka stališča, ki se nikakor niso ustrezno lotila resnosti situacije. Odpreti razpravo o genocidu je torej očitno kljub zamujenemu več kot nujno, da se izraelske kršitve končno začne proučevati v pravilnejšem kontekstu in da se Slovenija – in z njo, upajmo, druge države – posledično nanje začnejo pravilneje odzivati.

Enako pomembno, morda še pomembneje, pa je govoriti o genocidu z vidika oporekanja sedanjemu narativu, ki ga je oblikovala izraelska propaganda, in sicer da gre za »povsem običajno vojno« (karkoli že to pomeni), v kateri se Izrael samo brani in v kateri pač – tako kot pri vseh vojnah – nastajajo določene neizogibne žrtve in škoda, ki pa naj bi se jih Izrael na vse kriplje trudil zmanjšati. Že na prvi pogled je namreč jasno, da ne gre za »običajno« vojno. Gre za vojno zoper že desetletja protipravno oblegano območje (o protipravnosti okupacije se je že pred dvajsetimi leti v svetovalnem mnenju jasno izjasnilo Meddržavno sodišče), iz katerega ni izhoda. To je kletka smrti, obkoljena z vseh kopenskih strani, in hkrati jo skoraj popolnoma nadzoruje Izrael – entiteta, ki razpolaga z eno najbolje opremljenih in najmočnejših vojaških sil na svetu, ki povrhu vsega poseduje še jedrsko orožje.

Gre za vojno presežnikov. Kot je bilo večkrat poročano, je Izrael samo v prvih nekaj mesecih »vojne« ubil več otrok, kot jih je bilo ubitih v vseh drugih spopadih na svetu v zadnjih štirih letih. Zadnja štiri leta, kot vemo, niso bila med najmirnejšimi v zgodovini človeštva. V tej »vojni« je bilo ubitih več novinarjev kot v kateremkoli drugem spopadu po drugi svetovni vojni. V tej »vojni« je neprecedenčno velik delež ubitih zdravstvenih delavcev, učiteljev in profesorjev, humanitarnih delavcev, zaposlenih pri Združenih narodih in še veliko drugih skupin civilistov. V tej »vojni« je popolnoma uničenih večina bolnišnic in zdravstvenih ustanov v Gazi. Tistih nekaj, ki še komaj delujejo, je zaradi izraelske popolne blokade humanitarne pomoči prisiljenih izvajati operacije, amputacije in druge posege brez anestezije, brez ustreznih medicinskih pripomočkov, brez zdravil. Ta blokada je neposredna kršitev enega od začasnih ukrepov, ki ga je izdalo Meddržavno sodišče. V tej »vojni« je uničenih več kot 70 odstotkov celotne infrastrukture. Sanitarni pogoji in razmere za življenje so po poročanju agencij Združenih narodov, milo rečeno, nečloveški. Ljudje umirajo od lakote, bolezni, bombnih napadov, po podatkih, ki so jih prinesla odkritja domnevnih množičnih grobišč pa tudi od neposrednih strelov v tilnik, vrat ali čelo. Zato na trditve o tem, da gre »le« za vojno, znotraj katere je bilo storjenih nekaj vojnih zločinov, odgovarjam, da tovrstni diskurz nezadostno in nepravilno naslavlja situacijo. Na posamezne zatrjevane (in zelo verjetne) vojne zločine je namreč treba začeti gledati kot na celoto. Torej, kot na medsebojno povezana dejanja, storjena v imenu ideologije, ki je razvidna iz zelo skrb vzbujajoče retorike Izraela. Tovrstna retorika je bila že večkrat izpostavljena kot eden od glavnih indicev, da gre pri delovanju v Gazi za genocid.

Namreč, za izkaz zakonskih znakov kaznivega dejanja genocida ne zadošča zgolj izpolnitev ene od možnih izvršilnih oblik, ki so: (1) pobijanje pripadnikov določene narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine; (2) povzročanje hudih telesnih poškodb ali okvar duševnega zdravja pripadnikom takšne skupine; (3) naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja; (4) izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v takšni skupini ter (5) prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino. Nujno je treba izkazati še obarvan (genocidni) naklep, torej, da je tovrstno početje storjeno z namenom celotnega ali delnega uničenja te skupine. Tako pravita prvi odstavek stotega člena slovenskega Kazenskega zakonika in drugi člen Konvencije o genocidu. Veliko akademikov in drugih strokovnjakov se je že izreklo o tem, da je pri dejanjih Izraela tovrstni naklep moč prepoznati predvsem v izjavah številnih predstavnikov izraelskih oblasti in vojske, vse od najvišjih pa do najnižjih položajev.

Posebna poročevalka Združenih narodov Francesca Albanese je v svojem poročilu, naslovljenem Anatomija genocida (angl. Anatomy of a genocide), navedla mnoge primere tovrstnih izjav, kot na primer: »kriv je celoten narod«, »treba jim je zlomiti hrbtenico«, »Gazo je treba zravnati z zemljo«, da »ne bo več, kar je bila«, označevanje Palestincev z izrazom »človeške živali«, »podgane«, »pošasti«, pozivi k »Gaza nakbi« in k uresničitvi biblijskega klica po popolnem uničenju izraelitskega sovražnika Amaleka, ter podobno. Poleg tega je izpostavila, da se te izjave niso pojavile brez konteksta, temveč da jih je treba proučevati skupaj s številnimi drugimi okoliščinami, ki nakazujejo na določeno stopnjo vnaprej pripravljenega načrta oziroma politike, vse skupaj pa zadostuje za utemeljeno domnevo, da je bil dosežen prag za izkaz kaznivega dejanja genocida. Izraelski profesor iz ZDA Raz Segal, ki se ukvarja specifično s študijami genocida in holokavsta, je v svojem članku z naslovom A textbook case of genocide celo zagovarjal stališče, da gre pravzaprav v Gazi za »učbeniški primer genocida«.

Seveda ne morem predvideti, kako bo (čez nekaj let) o tem vprašanju odločilo Meddržavno (ali katero drugo) sodišče. Tega z gotovostjo ne more predvideti nihče. Želim pa poudariti, da nam, članom akademskega okolja, katerih raziskovanja se vsaj v nekem delu dotika vprašanja genocida, pa naj bo to s pravnega ali kakega drugega vidika, ni treba čakati na takšno odločitev, da bi to vprašanje začeli proučevati. Indici so tu pred nami in v luči obveznosti Slovenije preprečevati genocid je čas, da jim pogledamo v oči, in jih na podlagi zdaj znanih dejstev strokovno in kritično obravnavamo.

S tem prispevkom vsekakor ne želim posegati v raziskovalna področja drugih akademikov in jih siliti, da se strinjajo z mojim mnenjem. Želim pa poudariti, da je za odprtje pogovora o možnosti genocida ter morebitnih posledicah tovrstnega dejstva za Republiko Slovenijo in za iskanje nadaljnjih argumentov za absolutno nujnost končanja grozljivih pobojev v Gazi, pravi čas: ne jutri, ne čez en mesec, ne čez pet let, temveč zdaj.

Zavedam se, da bomo vsi, ki bomo dregnili v to osje gnezdo in se opredelili do vprašanja genocida, verjetno deležni kritik in napadov, morda v Sloveniji, gotovo pa zunaj nje. Obtoženi bomo podpiranja terorizma, nacizma, stalinizma, antisemitizma in kdo ve, česa še – po možnosti od predstavnikov držav, ki so v preteklosti same izvajale genocide. A vendar to ne more in ne sme biti razlog, da to vprašanje pustimo ob strani in se mu taktično izogibamo, saj s tem tvegamo in dopuščamo, da akademsko sfero povsem in dokončno prevzame senca strahu in samocenzure, ki je uničujoča tako za akademsko svobodo kot tudi za širšo svobodo izražanja in jo je že moč opaziti po nekaterih drugih evropskih državah.

***

Iva Ramuš Cvetkovič, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Pripevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.