Evropa in Slovenija morata slediti političnim spremembam v ZDA

To, kar se je v Washingtonu dogajalo v sredo, 6. januarja, je bilo za marsikoga hud šok, tudi za mojo najemodajalko v času, ko sem bival v Washingtonu. Doživela je vse velike ameriške dogodke in travme od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, spremljala vse predsednike, politike z integriteto ali brez nje, ubite, ranjene, manipulativce, lažnivce. V primerjavi z vsemi njimi, pravi, je Trump edini, ki res ni pri zdravi pameti, a vseeno ne tako nor, da tega, kar se je dogajalo v sredo, ne bi mogel preprečiti. Zato, pravi, mora odgovarjati.

Vprašanje, ali je Trump sploh sposoben opravljanja predsedniških nalog, bo čez dober teden dobilo drugačno razsežnost, ko Trump ne bo več predsednik. Toda do tja je še zelo dolga pot. Po sredinem vdoru protestnikov v prostore ameriškega kongresa je zelo upravičeno nelagodje, češ kaj ima Trump še v načrtih, da bi v še teh nekaj dneh, ki jih bo preživel v Beli hiši kot predsednik ZDA, prihodnjemu predsedniku Bidnu kar najbolj otežil začetek predsedovanja. V vsakem primeru je bilo dogajanje v sredo šok za svet, del katerega je dobil potrditev, kar drugi del spremlja in ve že nekaj časa, da tudi z ameriško demokracijo ni vse tako, kot bi si želeli. Vemo, da je ameriška politična scena razklana. Nasprotja se podžigajo na družbenih omrežjih in forumih, katerih retoriki podlega vse več volivcev. Kaos, v katerem se je znašla ameriška politika v času Trumpovega predsedovanja, je posledica razgradnje družbenega tkiva, s katerim se spopada ta država.



Trump je bil leta 2016 deležen volilne zmage podpore in tolerance svojih volivcev zato, ker je obljubljal boljši jutri. Tega je lahko obljubljal, saj veliko Američanov dejansko ni moglo dostojno živeti. Resnici na ljubo Trumpu do izbruha pandemije ni šlo slabo, saj so bili gospodarski kazalniki, tudi glede nezaposlenosti, njemu v prid. Gospodarska rast pa razklanosti in netolerantnosti med drugače mislečimi ni odpravila, saj Trump za njuno naslavljanje ni imel nobenega interesa. Biden se tega zaveda, s svojim hujskaštvom v sredo pa mu je Trump kar sam pomagal, da poziv k enotnosti, ki se običajno razume kot izprana politična floskula, postavi v kontekst. Ko je Trumpa pozval, naj ustavi to norijo pred ameriškim kongresom, je Biden poudaril: »To nismo mi.« Tudi v najhujših časih ne. Skliceval se je na pomen demokracije, na temeljne svoboščine kot stebre, na katerih bo Amerika povrnila svoj ugled doma in v mednarodni skupnosti.

Mnogi republikanci, ki sedijo v kongresu, so se strinjali z Bidnom. Trumpovo predsedovanje je namreč znanilec neke druge »demokracije«, ki v sebi skriva diktaturo, avtokracijo – vladanje enega človeka zlasti za svojo korist in uresničevanje svojih interesov (in članov svoje ožje družine). Znani ameriški politik J. William Fulbright je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapisal, da je svoboda tista, iz katere lahko država črpa moč, do katere so in morajo do nje biti upravičeni vsi. Raznovrstnost družbe je treba negovati. Ko družba sprejema odločitve, mora to početi na podlagi konsenza, ki zavezuje vse. Kako pa doseči »konsenz«? Lažja pot je z diktaturo, ko proces odločanja ugrabi določena politična elita, stranka ali pa predsednik (v imenu stranke), ki ne dopušča nikakršnega dvoma o svojih rešitvah in prezira kritike. Drugačno mnenje je zatrto in celo preganjano, včasih bolj, včasih manj subtilno. Težja pot je demokratični proces odločanja, v katerem poteka soočanje različnih pogledov. Sprejeta odločitev ni nujno optimalna, vendar je odraz nekega splošnega strinjanja, prilagajanja vseh. Demokracija, v kateri vladajo svoboda misli in izmenjave mnenj, sposobnost poslušati drug drugega, pogovarjati se med seboj, pravi Fulbright, ima pred diktaturo dve veliki prednosti: zmanjša verjetnost hudih zunanjepolitičnih napak, ki celotno državo pahnejo v katastrofo, ter omogoča razvoj novih idej in priložnosti, ki jih v nesvobodnih družbah ni mogoče pričakovati.

Ko je govoril o diktaturah, je imel Fulbright v mislih komunistične države. Trump ni komunist, pravzaprav zagovarja antikomunizem, toda njegovo predsedovanje bi v Fulbrightovi klasifikaciji prav gotovo bilo uvrščeno v obliko diktature, ki se napaja iz frustracij ljudi, ki v sedanji družbi ne vidijo perspektive. Tako stanje družbe ni nič novega. Poznali so ga naši predniki, ki so živeli med obema svetovnima vojnama. Toda diktature naslavljajo potrebe le določenega dela prebivalstva. Empirično preverljivo dejstvo je, da diktatura slej ali prej zgrmi v prepad in z njo celotno prebivalstvo, tudi diktator in njegovi privrženci. V sredo je Amerika potovanje v prepad odložila, če že ne zaustavila. Republikanci, vsaj večji del njih, namreč ne zagovarjajo diktature, zato vedo, da s Trumpom ne bo šlo več naprej. Ali bo to vodilo k izključitvi Trumpa iz stranke, v njen razkol, celo razpad, bomo videli, a ta stranka bo deležna sprememb. Reforma republikanske stranke je odvisna od tega, ali se bo sposobna osredotočiti na probleme v družbi in se preoblikovati na način, da bo naslovila stiske in frustracije ljudi, ki so realne; če ne bi bile, jih Trump ne bi tako uspešno podžigal.

V tem kontekstu morajo o reformi svoje stranke resno razmisliti tudi demokrati. Biden sicer ne obeta prepotrebnih sprememb, a v danih okoliščinah je njegova zaveza k »normalnosti« in nesporni vladavini prava absolutna »odrešitev«. Kaj pa mi? Če naj Evropa in evropske države okrepijo svoj obstoj in vlogo v svetu, morajo slediti političnim spremembam v ZDA. Problem je »le« v tem, da vračanje k demokraciji pomeni obrniti hrbet diktaturam in voditeljem, ki si, kot Trump, vodenje države predstavljajo tako, da utišajo drugačna mnenja, da uresničijo svoje lastne interese, predvsem finančne; sprega politike in gospodarstva je namreč več kot očitna, avtokrati pa potrebujejo populistični in pogosto nacionalistični diskurz in mobilizacijo množic, da si prek nadzora represivnih in pravosodnih institucij zagotovijo imuniteto. Tak scenarij ni tuj niti v Sloveniji.



Ko smo že pri naši državi velja poudariti, da v vladajoči slovenski politiki do incidentov v sredo ni bilo nikogar, ki bi trumpizmu naglas in odločno rekel »Ne!«. Zakaj? Trump je z naskokom najbolj prostaški predsednik v ameriški zgodovini. Je posmeh vrednotam, zapisanim v naši ustavi. Je to naš vzor? Je to opravičilo, da v slovenskem javnem diskurzu novinarje in politike obmetavamo z oznakami tipa »pocestnice« in »kurbe«? Fox News je bila Trumpu ljuba televizijska postaja toliko časa, dokler je lahko kolikor toliko sledila njegovim skrajnim in avtoritarnim pogledom. Ko to ni bilo več mogoče, je bila deležna njegovih kritik in obsodb. Je to zgled, ki naj mu sledi Slovenija? Da vladajoča politična elita ponižuje medije in ustrahuje novinarje samo zato, ker poročajo o stvareh drugače, kot bi si ona to želela? Da diskvalificira vsakega v državni upravi, ki javno opozori na nepravilnosti tam, kjer tej eliti ne ustreza, čeprav ta uradnik zgolj vestno opravlja svoje delo? Trump je mojster teorij zarot. Uspelo mu je prepričati na milijone Američanov, da so bile volitve nepoštene, da so mu množično ukradli glasove in da je del te zarote postalo tudi vrhovno sodišče, ki je po vrsti zavračalo Trumpove pritožbe na izide volitev. Je to zgled, ki naj mu sledi Slovenija?

Sistematična konstrukcija realnosti paranoje, v kateri ni mogoča niti ena preiskava domnevno spornih ravnanj (politikov), ne da bi se jo že vnaprej označilo kot sredstvo nekih temačnih sil, ki da želijo prevzeti oblast v državi? Bolj ko bo ta Trumpov svet postajal tudi slovenska stvarnost, večja bo ogroženost Slovenije kot države: navzven in navznoter. Za ponazoritev bi težko našli boljši primer, kot je priznavanje Trumpa kot zmagovalca ameriških volitev s samega vrha slovenske vlade, še preden so bili prešteti vsi glasovi; »kiks«, »zadrega«, ki še kar traja. V notranjepolitičnem kontekstu se zavlačevanje predsednika vlade z opravičilom Bidnu in čestitko k njegovi izvolitvi čedalje bolj zdi ne le kot posmeh demokraciji, pač pa kot del načrtne politike. V mednarodnem kontekstu pa se postavlja vprašanje, ali si Slovenija lahko privošči ohlajene odnose z velesilo, kot so ZDA, ki, kot vemo, mnenja sedanjega predsednika vlade o Bidnu kot »šibkem predsedniku« ni spregledala. Vprašanje je še posebno relevantno ob dejstvu, da ta trenutek v svetu ni prav veliko držav, niti v Evropski uniji ne, ki bi se teple za zavezništvo s Slovenijo.

*** 

Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.