Doktrina šoka v naši praksi

Ko je leta 2009 izšla knjiga Doktrina šoka, se je njen nauk za naš specifični kontekst zdel oddaljen v času in prostoru. Pripoved sestavljajo državni udari leta 1973 v Čilu ter leta 1976 v Argentini, britansko-argentinska falklandska vojna leta 1982, azijska finančna kriza leta 1997, okupacija Iraka po letu 2003. Slepo poveličevanje trga in ekonomija ​laissez-faire pri nas nikoli nista bila zelo mamljiva, poleg tega je zamisli Miltona Friedmana ekonomska teorija (tudi na desni) že ob izidu knjige imela za preživete, danes še toliko bolj.

Kanadska avtorica in aktivistka Naomi Klein velja za izrazito nasprotnico kapitalizma in globalizacije, ki morda izpušča nianse in nekatere dejavnike. Vendar ji je v Doktrini šoka uspelo podati temeljno idejo z vso jasnostjo: zamisli neuravnavanega prostega trga z vsemi negativnimi posledicami za družbo in okolje je najlažje uresničiti v stanju katastrofe oziroma šoka – na primer v času vojne, vojaškega udara ali naravne nesreče, ko je pozornost ljudi predvsem na lastnem preživetju.

Občutek, da je ta preprosta in razumljiva teza za Slovenijo oddaljena ali abstraktna, je izpuhtel. Z začetkom zajezitvenih oziroma kriznih ukrepov je postalo jasno, da se bodo ti neizogibno spolitizirali. Vrednote in načini kriznega upravljanja tistih, ki so na oblasti, so nedvomno v konfliktu z idejami in interesi koga drugega. A pri Doktrini šoka ne gre le za to. Ne gre le za dejstvo, da obstajajo nestrinjanja z višino nadomestil za izgubo službe ali hitrostjo rahljanja ukrepov, denimo neodpiranja šol. Gre za to, da se poskušajo uveljaviti norme, ki so onkraj družbeno širše sprejemljivega okvira. Recimo teptanje ustavnih pravic ali temeljnih institutov demokracije. Gre za to, da se pod pretvezo odpravljanja posledic koronavirusa nekateri lotevajo ustaljenih vidikov napredka, za katerega so bila potrebna desetletja sprejemanja širokega konsenza.

Preberite še: Tista razlika med enimi in drugimi

To se prav zdaj dogaja na področju varstva narave in okolja. Z novelo zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covida-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo vlada želi odpraviti sodelovanje javnosti v postopkih za pridobivanje dovoljenja za vsakršno gradnjo. Vlada to sicer naredi potuhnjeno: z nenadno določitvijo tako strogih pogojev za sodelovanje v postopkih, da teh v praksi ni mogoče izpolniti. Prav tako želi povoziti vlogo javne koristi varstva okolja ali narave in v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja spodkopati zakonodajo na tem področju. Korist ohranjanja okolja ali narave bi v vsakem trenutku lahko zasenčila navedba druge javne koristi; katere, ni jasno.



Namena novega zakonodajnega predloga pristojni minister Andrej Vizjak ne skriva. V svojih izjavah navaja, da nekatere nevladne organizacije izkoriščajo svoj status za to, da ovirajo določene gospodarske dejavnosti in projekte. Po njegovem mnenju veljavna okoljska zakonodaja ni primerna za krizne čase. Te izjave so v kontekstu varstva okolja šokantne. Okoljske nevladne organizacije obstajajo zato, da ščitijo okolje – tako kot Unicefove varne točke obstajajo zato, da ščitijo otroke v stiski ali žrtve nasilja (če jih ščitijo, svoje vloge ne izkoriščajo). Da krizni časi ne omogočajo gradnje cest ali trgovskih središč, nas tudi ne sme presenečati; menda se v krizi izvaja samo najnujnejše, potem bi se radi vrnili v delujočo državo.

Institut sodelovanja javnosti (skupaj s civilno družbo, ki zagovarja širše interese okolja in narave, ki nimajo pravnega zastopnika) je eno temeljnih varoval pred samovoljnimi in nebrzdanimi posegi v prostor, ki bi povzročili preveliko škodo regenerativnim lastnostim okolja (kot je, denimo, čistost pitnih voda in zraka ali biološko ravnovesje), ki nazadnje koristijo ljudem. Zagotavljanje učinkovitega sodelovanja javnosti ne pomeni, da argumenti okoljevarstvenikov vedno zmagajo, ampak zgolj omogoča, da kot skupnost najdemo rešitve, ki so najbolj optimalne za kar najširšo množico ljudi. Do življenja v zdravem in čistem okolju imamo pravico vsi, tudi nasprotniki in sorodniki investitorjev v gradbene projekte.



Priporočamo: Vodenje države na pogon empatije

Andrej Vizjak si izjav, kakršne je podal, ne bi smel privoščiti niti v svoji pretekli vlogi ministra za gospodarstvo. Predlog, ki naj bi bil usklajen na vladni ravni, ne bi smel priti pred oči javnosti kredibilne vlade v 21. stoletju. V tem stoletju smo namreč kot družba uvedli pomembne postopke in pripravili pravno zavezujoče dokumente (z aarhuško konvencijo na čelu), ki jih vladni predlog ignorira. Vse to brez navedbe povezave med pospešeno gradnjo in blažitvijo posledic koronavirusa: bodo vsi brezposelni zdaj skočili k malti, opekam in asfaltu? Do kdaj – do prihodnje krize?

Tistim, ki ne iščemo samo kratkoročnih zaslužkov, pogosto zamazanih s korupcijo, je jasno, da je model gradnje, gradnje in še več gradnje zgrešen. K boljši konkurenčnosti ne bodo pripomogli novi avtocestni kilometri v državi, ki je že danes po njihovem številu na prebivalca druga v Evropi. Prav tako k njej ne bodo pripomogle gradnje objektov z nakupovalnimi površinami. Prave investicije, ki nam bodo dolgoročno najbolj pomagale, so agresivno vlaganje v znanje, tehnologijo, zeleno infrastrukturo in skrb za blaginjo prebivalcev. Ti imajo veliko večje multiplikativne učinke na razvoj družbe in gospodarstva od kubikov betona. Gorenje se nam dogaja zato, ker nismo vlagali dovolj v tehnologijo in na kakovosti temelječ razvoj, da bi lahko dosegali višjo produktivnost in odpirali delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

Vladni predlog je ponižujoč do državljanov v času, ko evropska komisija poziva k vlaganju vsakega protikoronskega evra v zelene tehnologije in digitalizacijo. Je tudi nerazumen v času, ko bi razvoj moral biti usmerjen samo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Vladni predlog nazadnje ubija upanje širokega kroga ljudi, zlasti mlajših generacij, da bi izbruh epidemije covida-19 lahko bil povod za pozitivno preobrazbo družbe, zgrajene na omejitvah glede okolja in upoštevanju potreb ljudi (ne pohlepa) ter želji po intelektualnem napredku (ne nazadovanju).

Za razumevanje Doktrine šoka ni treba več v knjigarno (te so v nasprotju s frizerskimi saloni tako ali tako zaprte). Če bo novela sprejeta, je ta prišla k nam, v Slovenijo.

***
dr. Jerneja Penca, raziskovalka na Evro-sredozemski univerzi

----
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.