(KOMENTAR) Dobra smrt

Podoba Sokrata, ki tik pred smrtjo s prijatelji vneto filozofira, je trdno usidrana v evropski imaginarij. Stari Grk je po Platonovih pripovedih med drugim filozofiral zato, da bi se pripravil na smrt. Menil je, da se lahko samo človek, ki modro in dobro živi, od telesa poslovi mirne duše. Čeprav so ga ravno zaradi njegovega filozofiranja rojaki obsodili na smrt in čeprav smrt zaradi strupa trobelíke, ki ga je moral zaužiti, nikakor ni tako spokojna, kot jo je naslikal Jacques-Louis David, je slavni radovednež na poslednjo plovbo odhajal z vedrostjo, ki jo še danes občudujemo in mu jo zavidamo.

A mnogi se bojimo, da nam takšna spokojna smrt ne bo dana. Ne nujno zato, ker bi bili premalo filozofirali, pač pa zato, ker bomo morda umirali zaradi mučnih bolezni, nepokretni, nesamostojni, ponižani, brez nadzora nad sabo in svetom, brez dostojanstva. Da bomo ljudje samo na papirju, ne pa tudi v lastnih očeh ali očeh tistih, ki nas bodo gledali s pomilovanjem ali zaničevanjem, za nas skrbeli z ljubeznijo ali s komaj pritajeno zamero.

Za temi boleznimi pa ne bomo umirali zato, ker bi bil to del življenja, ker je tako naravno. Ne, do skrajnih zmogljivosti organizma, predvsem pa sposobnosti našega duha, da jih trpimo, nas bo privedla medicinska tehnologija, ki bi življenje podaljševala malodane v nedogled. Evtanazija ni nič manj naravna, nič bolj nečlovečna kot nasilno oživljanje osebe, ki to več ni. Toda ali jo moramo zato brezpogojno podpreti, ker smo si v tem asklepijevem naporu za dolgo življenje naprtili še dolgo trpljenje?

Če poslušamo najglasnejše javne razpravljavce, lahko na to vprašanje odgovorimo le črno ali le belo. Za en tabor je evtanazija etični zenit razsvetljene družbe, njeni nasprotniki pa sadistični fanatiki, ki bolne silijo v kulturo trpljenja. Za drug tabor pomeni dekadenco in nič manj kot zaton zahoda, ki mu bodo liberalci brez morale in svetosti zabili zadnji žebelj v krsto.

Moralni filozof, eden najgorečnejših zagovornikov evtanazije, me skuša zanjo navdušiti tako, da usmrtitev človeka primerja z usmrtitvijo bolnega psa. Češ da ni bistvene razlike. Gradbeni inženir desnice, ki ima te dni mnenje tako rekoč o vsem, medtem tistega, ki neznosno trpečemu ponudi poslednjo milost, zmerja z nič manj kot rabljem in mu žuga s peklom. Ker da ne spoštuje božjih zapovedi.

Jadikovanja o polariziranosti družbe so odveč. Za demokracijo je zdravo, da imamo različna stališča in jih svobodno izražamo. Preradi pozabimo edino to, da jih moramo tudi zagovarjati in na ugovore utemeljeno odgovarjati. Če mi moralni filozof noče pojasniti, kako točno naj se pri usmrtitvi samozavedajočega se, avtonomnega človeka zgledujemo po tem, kako ravnamo z živalmi, s katerimi že tako delamo samovoljno, tudi okrutno, lahko sklenem le, da ga niti ne zanima, da bi našla skupna izhodišča. Kot državljan sekularne družbe, ki mora združevati interese ljudi različnih prepričanj, se težko sporazumevam tudi z gradbenim inženirjem, ki mi v zagovor svetosti življenja ne zna ponuditi ničesar drugega kot svojo sveto knjigo – le eno od mnogih.

Med svojim raziskovanjem sem od laikov brez strokovnjaškega ali političnega haloja o smrti izvedel več kot od učenjakov in odločevalcev. Njihove poglede so oblikovale konkretne izkušnje, ne gole abstrakcije. Smrt so doživeli na lastni koži ali v bližini, ne na papirju. Gledali so ji v oči in se z njo sprijaznili. Nekateri tako, da so ji pustili organsko pot in v dobri veri v svetost življenja iskali načine, da bi jo umirajočemu predvsem olajšali. Drugi so ugotovili, da takšnih načinov vedno ni in da je včasih edina milost, da smrt povabimo skozi zadnja vrata.

Tem ne morem zameriti njihovega stališča. Ne želim soditi, da je napačno. Ali pravilno. Verjamem pa, da bodo volili z večjo integriteto in z manjšo zlaganostjo kot marsikateri izobraženec, ki ga je zaslepil napuh lastnega intelekta, ali politik, ki tudi tu vidi le priložnost, da lomi kopja s svojimi političnimi nasprotniki.

To pa ne pomeni, da tako eni kot drugi strani ne želim postaviti nekaterih pomembnih vprašanj, ki se z evtanazijo odpirajo. Ko mi zagovornik zatrjuje, da zlorab ne bo oziroma da bodo maloštevilne, mu lahko deloma pritrdim, saj uradna poročila iz tujine najhujših strahov v glavnem ne potrjujejo. Pa vendar ga moram pobarati: kdo naj bi se v primeru zlorabe pravzaprav pritožil? Žrtev se pač ne more. Svojci, no, ti so po statistikah že tako najpogostejši izvajalci nasilja nad bližnjimi. Komisije in inšpekcije? Bojim se, da bo učinkovitost teh primerljiva z birokratsko učinkovitostjo na kateremkoli drugem področju.

Vprašati ga moram še to: ali možnost evtanazije daje tudi psihiatričnim bolnikom? Predlog zakona, iz katerega naj bi izhajali tudi v prihodnje, je glede tega nejasen. Izrecno so izključene le akutne duševne motnje. Nič ne piše o kroničnih. Te so ponekod v tujini namreč že predmet evtanazije. Tisti, ki sami trpijo ali poznajo ljudi, ki trpijo za duševnimi boleznimi, bodo lahko potrdili, da je trpljenje duha nemalokrat veliko hujše kot telesno. Ne nazadnje je tudi pri slednjem eden glavnih dejavnikov pri odločitvi za evtanazijo ravno pridružena depresija.

Zagovorniki me mirijo, da bomo trpljenje določali objektivno in da so temu namenjene komisije. Ampak od tega, da bomo naše doživljaje lahko prepričljivo in etično upravičljivo reducirali na gole fiziološke indikatorje, smo (hvalabogu?) daleč. Kot predlagatelji priznajo, trpljenje ostaja, tako pri »le« somatski bolezni kot tudi duševni, izrazito subjektivna kategorija, odvisna od spremenljive ocene doživljajočega. Kdo pravzaprav lahko drugemu določa, kako močno trpi?

Na drugi strani pa ne moremo spregledati, da se v trenutku, ko duševne motnje, ki so subjektivne še veliko bolj, sprejmemo v kriterij, znajdemo na izjemno spolzki strmini. Na dnu take strmine se je znašlo, denimo, sicer navidez zdravo štiriindvajsetletno belgijsko dekle, ki je vse življenje trpelo za očitno neozdravljivo klinično depresijo, dokler ji država naposled ni naklonila pomoči pri samomoru.

Pravica ni zgolj dodatna izbira in nič več. Gola možnost lahko za tiste, ki jim je na voljo, pomeni pritisk, da jo izkoristijo. Vzemimo banalen primer: Kadar me kdo povabi na kavo, pa si tega druženja ne želim, imam resda še vedno izbiro. A vseeno me prisili najmanj v to, da poiščem izgovore za zavrnitev. Ali želimo, da bi morali bolni svojim svojcem, katerim so v breme, ali državi, ki plačuje njihovo drago oskrbo, upravičevati, zakaj so se odločili, da ne bodo izbrali za druge znosnejše in cenejše možnosti? Ker se pač želijo »oklepati življenja«. Ki po pojmih današnje družbe ne bi smelo biti vredno življenja. Včasih je bolje, če izbire sploh nimamo. Svojo usodo lahko potem trpimo, ne da bi bili odgovorni za to, da smo si jo izbrali.

S takimi pomisleki lahko prijam svojim intuicijam, v katerih življenje hočeš nočeš vztraja kot neodtujljiva pravica, morda celo svetinja, ki je ne smemo skruniti. Ne morem pa ugoditi trpečemu, ki ga vidim in me prosi, naj ga odrešim muk. Trpečemu, ki dostojanstva, ki ga jaz bojda ščitim s tem, ko ga na vse kriplje ohranjam pri življenju, sploh več nima. Ker se je kot oseba razkrojil na tisoč fragmentov, katerih edini skupni imenovalec je le še bolečina. Čudna je etika, ki me sili boriti se za to, da človek trpi. Kdo sem jaz, da bi bil ječar duši, ki se na vso moč želi rešiti svoje kletke, jaz pa je ne izpustim zaradi abstraktnih načel in strahov?

Marsikdo, ki danes apokaliptično nasprotuje evtanaziji, bi si želel tako milost. In mislim, da bi jo bližnjemu, ko ga ne bi bilo strah posledic, naposled tudi naklonil. Ker bi ga, če nič drugega, v to prisililo sočutje, vest vase zagledanega razuma. Tega ne bi storil iz sovraštva, iz pohlepa, niti zaradi svojega lagodja, ampak iz spoštovanja do tistega, kar je oseba nekoč bila in ne more več biti.

Seveda je pravna ureditev nekaj drugega. Neko dejanje je lahko v intimnem odnosu med umirajočim in svojcem, med pacientom in zdravnikom etično, čeprav je nemoralno, v nasprotju s postavo družbe. A takrat, ko je povzdignjeno na občo raven zakona, lahko privede do nepredvidenih, daljnosežnih posledic. Te so lahko v skladu z novo moralo, zamajejo pa človekova najgloblja razmerja odgovornosti do samega sebe, do sveta in do sodrugov.

Ne bom se pretvarjal, da vem, ali je uzakonitev pomoči pri končanju življenja dobra ali slaba rešitev. Pomembnejše se mi zdi, da si volivci postavimo vsa ta vprašanja in odgovore ter dokaze soočimo s svojimi vrednotami. Tako bodo naši odgovori imeli vsaj temelje, če že ne gotovosti.

Menim pa, da evtanazija ne sme postati pač ena od možnosti. Četudi postane možna. Ne more biti del redne ponudbe, s katero bi bingljali pred onemoglimi kupci. Ker si ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi. Ne more biti zdravilo za življenje. Ker si ne želim, da bi jo izkoriščali za odrekanje odgovornosti do samih sebe, do udejanjanja projekta naše eksistence, tudi kadar so njene možnosti omajane, a vendar ne nepovratno.

Predvsem ne smemo dovoliti, da evtanazija, četudi jo uzakonimo, postane izgovor, da ne izboljšamo naše družbe. Ni dovolj, da so zlorabe »statistično redke« in spolzke strmine »neverjetne«. Biti morajo nezamisljive. Ko bomo ranljive nehali izrinjati iz družbe in posredno ali na glas zaničevati njihovo vrednost; ko jim bo dostopno smiselno življenje, ne glede na njihove primanjkljaje ali danosti; ko bomo lahko zanje skrbeli tudi v zadnjih trenutkih, kadar si jih bodo želeli preživeti ... Šele takrat bomo lahko govorili o resnično svobodnih odločitvah. Ljudje, ki bodo dostojanstveno živeli, bodo veliko laže tudi dostojanstveno umrli. Kot ljudje.

Sokrat je imel namreč prav: za dobro smrt je potrebno dobro življenje.

***

Primož Vidovič, filozof, komparativist, kognitivni znanstvenik in kantavtor.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.