Demokracija se začne na delovnem mestu, ne v parlamentu

Saj ne, da politična demokracija ne bi bila pomembna stvar. A kdaj se bomo v teoriji in praksi končno začeli enako resno in družbeno angažirano ukvarjati z nujnim hitrejšim razvojem tudi »ekonomske« demokracije kot druge integralne sestavine pojma demokracija? Parlamentarna demokracija v politični, istočasno pa diktatura (delodajalcev) v ekonomski sferi družbe je namreč gotovo še vedno lahko zgolj »polovična« demokracija. In za to ugotovitev seveda ni treba biti ravno marksist.
 

Globoko v mezdnem kapitalizmu

Na filozofski ravni smo glede temeljne vizije nadaljnjega civilizacijskega razvoja družbe danes bolj ali manj popolnoma enotni. Splošno proklamiran družbenorazvojni cilj naj bi bil ekonomsko uspešnejša, hkrati pa socialno pravična in do okolja odgovorna družba. Je tako? Toda, ali se pri tem zavedamo, da smo na področju družbenoekonomskih odnosov – če odmislimo nekaj »lepotnih okraskov« v obliki sodobnega delovnega prava – v resnici tudi v 21. stoletju v bistvu še vedno na ravni klasičnega »mezdnega« kapitalizma iz 18. in 19. stoletja?

In da se trend razvoja na tem področju v zadnjih desetletjih obrača celo v retrogradno smer. Z vsako na novo izgubljeno delavsko pravico, kar se sicer (v imenu menda nujne večje konkurenčnosti gospodarstva na globalnem trgu) v zadnjih desetletjih dogaja ob vsakem posegu v veljavno delovno pravo (ne pomnim pa, kdaj je bila katera od teh pravic na novo pridobljena!), smo namreč spet korak bliže prvobitnemu kapitalizmu, ne pa omenjeni viziji.

Trditev se na prvi pogled morda zdi radikalno pretirana. Toda, ali ni tako v ekonomski teoriji kot v praksi delo kljub nenehnemu pleteničenju o nekakšnem človeškem kapitalu tudi danes sistemsko še vedno obravnavano kot gola »delovna sila« z neko matematično mejno produktivnostjo in kot čisto navadno »tržno blago«, njegovi lastniki kot »prodajalci delovne sile na trgu dela«, delovno razmerje med delojemalci in delodajalci kot navadno »tržno« (beri: kupoprodajno) razmerje, mezda oziroma plača pa kot »tržna cena delovne sile«? Lastniki kapitala pa – ker naj bi menda edini ekonomsko tvegali in s tem svojim kapitalom »dajali delo« ter (po A. Smithu) preživljali celotno ljudstvo – samoumevno kot edini »podjetniki« in s tem tudi edini upravičenci do vseh korporacijskih pravic (upravljanje podjetij oziroma korporacij, prisvajanje celotnih bilančnih in kapitalskih dobičkov).

V čem naj bi bil torej aktualni kapitalizem 21. stoletja drugačen družbenoekonomski sistem od tistega najbolj prvobitnega?


 

Ekonomske demokracije danes (še) ni

Zaradi delovnega prava, ki je, kot rečeno, le – čedalje manj sijoč – okrasek temu izrazito nedemokratičnemu ekonomskemu bistvu aktualnih mezdnih produkcijskih odnosov ter ustvarja zgolj lažni vtis o nekakšni popolni sistemski enakopravnosti delodajalcev in delojemalcev kot dveh pogodbenih strank delovnega razmerja, gotovo ne. Nasprotno. Ravno potreba po obstoju delovnega prava, katerega temeljni namen je »varovanje« delavcev kot šibkejše stranke delovnega razmerja, je sama po sebi najnazornejši dokaz, da te enakopravnosti v resnici ni. S tem pa tudi ne ekonomske demokracije.

Delavci v podjetjih kot »najeta delovna sila« sistemsko še vedno nimajo, razen da so lepo tiho in (pod grožnjo izgube lastne zaposlitve, zraven pa še delovnih mest za druge) po navodilih svojega »delodajalca« pridno ustvarjajo dobičke, ki so po omenjeni ekonomsko-teoretični logiki zdaj še vedno izključni dohodek lastnikov kapitala, popolnoma nobenih korporacijskih pravic. Nimajo pravice ne do enakopravnega soupravljanja produkcijskih procesov, v katerih so enakovredno soudeleženi, prav tako tudi ne pravice do sorazmerne udeležbe pri dobičkih podjetij, ki jih s svojim delom nesporno soustvarjajo (ekonomisti pa nas potem veselo poučujejo, da nova delovna mesta ustvarjajo izključno le lastniki kapitala s »svojimi« dobički). In to kljub dejstvu, da je že predklasični ekonomist iz 17. stoletja William Petty razkril neovrgljivo resnico o popolnoma enakopravni produkcijski vlogi in pomembnosti obeh temeljnih produkcijskih dejavnikov, ki jo je jedrnato ubesedil takole: »Delo je oče proizvoda in zemlja [zdaj kapital] je njegova mati. Ne moremo reči, kateri je pomembnejši za spočetje otroka: mati ali oče.« Ki bi seveda morala po logiki stvari tudi sistemsko samoumevno rezultirati tudi v popolnoma enakopravni korporacijskopravni vlogi in pravicah njunih lastnikov. Kajti šele takrat bo mogoče resneje govoriti o »pravi«, torej tudi ekonomski demokraciji, ki je tudi eden temeljnih pogojev za učinkovito angažiranje vseh razpoložljivih človeških potencialov podjetij v produkcijske namene.


 

Predpostavka je »demokratično podjetje«

Neke resne ekonomske demokracije v zgoraj navedenem smislu seveda ni mogoče pričarati z nobenim zakonom o delavskem soupravljanju, ki delavcem ponuja zgolj neke simbolične možnosti biti informirani in morda tudi nezavezujoče konzultirani o pomembnih poslovnih vprašanjih podjetja, še manj s kakim zakonom o možni »prostovoljni« uvedbi neke marginalne udeležbe delavcev pri dobičku podjetij, neodvisne do njihovega dejanskega produkcijskega prispevka. Vse to je bolj ali manj lahko le pesek v oči oziroma v najboljšem primeru (še)le zametek neke ekonomske demokracije.



V resnici pa bo treba za ta namen že v samem temelju rekonstruirati sedanjo pravno zasnovo kapitalističnega podjetja. Da je podjetje oziroma korporacija zgolj kapital s svojimi lastniki, delo delavcev pa zgolj tržno blago, je iz zgoraj navedenih razlogov seveda popoln sistemski nesmisel, ki ga bo tako v teoriji kot v praksi nujno čim prej opustiti. Kapitalistično podjetje oziroma korporacija 21. stoletja bi moralo biti zasnovano kot popolnoma enakopravna partnerska skupnost dela in kapitala ter njunih lastnikov z enakimi korporacijskimi (članskimi) pravicami glede upravljanja skupnih produkcijskih procesov in razdelitve skupaj ustvarjenega produkta oziroma poslovnega rezultata (dobička ali izgube). Se pravi, korporacijske pravice iz lastnine nad delom je treba v celoti izenačiti s tistimi, ki jih danes pravo (čemu le?) priznava zgolj lastnikom kapitala. Druge sistemske logike preprosto ni.

V nasprotnem bo ta kapitalizem tudi v prihodnje lahko le še omahoval od krize do krize. Kajti gre za sistem, ki zaradi ekonomsko nepravične razdelitve produkta in s tem povezanega pomanjkanja učinkovitega povpraševanja (družba kot celota ne more zaslužiti dovolj dohodka za nakup lastne proizvodnje!) povsem logično proizvaja ciklične gospodarske krize, ki pa postajajo vse pogostejše in težje premagljive. Predvsem pa sistem, ki zanemarja »motivacijo« svojega najpomembnejšega produkcijskega dejavnika, to je človeškega kapitala, že po logiki stvari ekonomsko gotovo nima več prav nobene perspektive. Škoda je vsakega dneva, ko ga (izključno samo še z veljavnim pravom, ne pa zaradi morebitne njegove dejanske ekonomske superiornosti) umetno še naprej vzdržujemo pri življenju.


 

Zadostuje zgolj sprememba veljavnega prava

Zgoraj omenjeno »demokratično podjetje« kot temelj za radikalno preobrazbo celotnega družbenoekonomskega sistema seveda ni nikakršna utopija, ampak iz številnih razlogov postaja naravnost že ekonomski, socialni in okoljski imperativ sodobnosti. Nobene potrebe namreč ni ne po ukinjanju zasebne lastnine produkcijskih dejavnikov in ne po ukinjanju tržnega sistema gospodarjenja, ampak je nujna le malce temeljitejša rekonstrukcija sedanjega »predpotopnega« korporacijskega in delovnega prava. Ta pa je možna kadarkoli. Če le obstaja politična volja, seveda.

Čas bi torej bil, da nas politika preneha utrujati s svojimi popolnoma neproduktivnimi parlamentarnimi zdrahami v boju za oblast, ampak naj se raje loti resnih sistemsko-razvojnih družbenih vprašanj za nujno preureditev mezdno-kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov, ki gotovo ne sodijo več v 21. stoletje. A tega nam žal za zdaj, vsaj v celoviti obliki, v svojem programu ne ponuja (še) nobena od parlamentarnih strank. Zato ni prav nič nenavadnega, če se ljudje vse bolj zatekajo pod okrilje različnih političnih demagogov.

***
Dr. Mato Gostiša, Študijski center za industrijsko demokracijo

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.