Budnica za Bruselj

Pettedenska vojna na južnem Kavkazu med Armenijo in Azerbajdžanom za nadzor nad Gorskim Karabahom in okoliškimi okrožji se je končala s premirjem, pri katerem je vlogo posrednice odigrala Rusija. Predsedniku Putinu je uspelo zakoličiti še eno zmago v regiji in si priboriti trden položaj, tokrat na meji z Iranom.

Po drugi strani si Evropa ni zagotovila nobenega vpliva v regiji, kar je močno škodilo njenemu ugledu. Kaj lahko Bruselj v povojnem obdobju naredi, da bo igral bolj osrednjo vlogo v mirovnem procesu in si popravil imidž v Bakuju in Erevanu?

Na širši strateški ravni ni mogoče spregledati kolektivne šibkosti EU. Razprave v Evropi glede stanja na vzhodni meji EU se redno začenjajo – in končujejo – z vprašanji o človekovih pravicah in vladavini prava. Ta so seveda pomembna, vendar niso temelj za oblikovanje strateške vizije; so koristi, ki jih bomo poželi šele po tem, ko se bomo odločili, kakšna naj bo širša vizija. To je pravzaprav osupljivo, če upoštevamo, da veliki infrastrukturni projekti za prenos nafte in zemeljskega plina z območja Kaspijskega morja v Evropo vedno prečkajo to regijo. Skoznjo potekata optična informacijska avtocesta med EU in Kitajsko ter kompleksen prometni sistem, ki je namenjen podpori in spodbujanju neposredne trgovine po kopnem med Azijo in Evropo.
Kako je torej mogoče, da tega območja ni na prednostnem seznamu strateških prizadevanj evropskih zunanjepolitičnih ustanov?

Predsedovanje Slovenije svetu EU v drugi polovici leta 2021 bo priložnost za nove korake na tem področju. Strateški okvir Evropa-južni Kavkaz si lahko zada kot prednostno nalogo in se zavzema za sprejetje novega dokumenta, v katerem bo podrobno opredelila dolgoročno zavezanost EU temu območju, vrhunec prizadevanj pa bi bilo srečanje voditeljev EU in držav južnega Kavkaza.

Na taktični ravni se mora vloga EU razširiti na pokonfliktno upravljanje in spodbujanje okolja, v katerem se bodo medosebni odnosi med prebivalci obeh držav postopoma stabilizirali. Gospodarske priložnosti bodo gotovo eno od področij, na katerih bosta obe državi prepoznali obojestranski interes.

V središču takojšnje oživitve vloge Evrope bi lahko bila ustanovitev Karabaške razvojne banke, ki bi lahko bila skupni projekt EU, Azerbajdžana in Armenije po vzoru Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Nova banka bi lahko financirala projekte na področju infrastrukture, električne energije, obnove občin, gradbeništva, kmetijstva ter podpore malim in srednjim podjetjem. Ker sta dolgoročni mir in varnost še vedno negotova, bi bila razvojna banka s takšnimi pooblastili lahko pomembna opora za mednarodno naložbeno skupnost, tako da bi izravnavala tveganja in odgovornosti zasebnih vlagateljev. Na tem področju ima EU bogate izkušnje z Zahodnega Balkana, ki bi jih lahko uporabila pri ustanovitvi in soupravljanju nove Karabaške razvojne banke, v kateri bi sprti strani nastopali kot delničarki.

Evropska komisija bi lahko objavila razpise za tehnološke inovacije v okviru vzhodnega partnerstva EU, s katerimi bi podprli soavtorske projekte azerbajdžanskih in armenskih ekip programerjev po izboru strokovne žirije. Azerbajdžanu in Armeniji bi lahko pomagala tudi pri vzpostavljanju prostih ekonomskih con (PEC) severno in južno od Lačina ter na območju med mestoma Šuša in Stepanakert. Na podlagi precedenčnega primera iz Dubaja bi lahko vsako od teh prostih ekonomskih con naprej razdelili na tehnološka, energetska in kmetijska območja. Izdelki in storitve, ki bi nastali na teh območjih, bi lahko bili oproščeni davka ob prodaji v regiji in na evropskem trgu.

Električno energijo bi na primer v tej novi energetski coni lahko proizvajali iz okolju prijaznih virov in jo neobdavčeno prodajali po omrežju. Proste ekonomske cone bi z nedavno zgrajeno železnico lahko povezali s prostim pristaniščem Alat južno od Bakuja in z obmorskim pristaniščem Poti v Gruziji. Gradnja potrebne infrastrukture za podporo razvoju teh izključnih ekonomskih con bi lahko potekala pod vodstvom programa Traceca, infrastrukturnega projekta s sedežem v Bakuju, ki ga je prvotno financirala evropska komisija.

Drugi segment povojne pomoči in sodelovanja EU bi lahko bilo spodbujanje vezi na področju kulture in izobraževanja. Ena od možnosti je zagotavljanje sponzorskih sredstev za armensko-azerbajdžanske filmske koprodukcije, ki bi jih premierno predvajali na večjih evropskih filmskih festivalih. Mesti Šuša in Stepanakert bi se lahko skupno prijavili za naziv medkulturnega mesta, ki ga podeljuje Svet Evrope. S podporo EU bi Azerbajdžan, Armenija in Gruzija lahko podpisali tristranski sporazum za ustanovitev protikorupcijske akademije za vodstvene kadre s kampusi v Rustaviju, Stepanakertu in Šuši. Eno od prizadevanj Evrope bi lahko bila tudi pomoč pri obnovi mesta Agdam, ki bi lahko postalo kolonija umetnikov iz Evrazije, podobno, kot je Marakeš za Evropejce ali Todos Santos v Mehiki za Severne Američane.

Po sijajnem zgledu dirigenta Daniela Barenboima, ki je pomagal premoščati prepad med Izraelci in Palestinci, bi lahko EU sponzorirala gostovanja skupnega orkestra obeh držav po Evropi. Na področju izmenjave športnikov in mladine bi lahko Uefa financirala obnovo stadiona nogometnega kluba FC Qarabağ v Agdamu in sponzorirala nogometne klinike za vračajoče se azerbajdžanske in armenske otroke. Za to ključno demografsko kategorijo bi lahko Evropska zveza za radiodifuzijo v sodelovanju z Rusko federacijo sofinancirala napredno trojezično radijsko postajo Karabah in razvedrilno digitalno platformo s sedežema v Bakuju in Erevanu ter z rednimi medsebojnimi izmenjavami.

Idej za vlogo EU v povojnem obdobju, ki bi spodbujala krepitev zaupanja med obema stranema, zlepa ne zmanjka. Doslej sta bila omejevalna dejavnika pomanjkanje politične volje v Evropi, da bi ta igrala pomembnejšo vlogo na južnem Kavkazu, ter obžalovanja vredna odsotnost strateške vizije, ki bi regijo obravnavala kot priložnost za posredovanje ne le liberalnih vrednot, temveč tudi za uveljavljanje evropske gospodarske in kulturne moči. Nedavni oboroženi konflikt je budnica za Bruselj, da zakoliči ozemlje, ki je izjemnega geostrateškega in kulturnega pomena za našo celino.

***
Borut Grgič je ustanovitelj Inštituta za strateške študije v Ljubljani in vodja projekta TransCaspian.

Bernhard Knoll-Tudor je izredni profesor (mednarodnega prava) na šoli Hertie v Berlinu in vodja njenega Oddelka za izobraževanje vodstvenih delavcev.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne odraža nujno stališč uredništva.