Bankrot evropske geopolitike

Tokrat je ruski predsednik Vladimir Putin združil moči z armenskim predsednikom vlade Nikolom Pašinjanom in predsednikom Azerbajdžana Ilhamom Alijem ter v nekaj urah skoval mirovni sporazum, ki naj bi ustavil enomesečni konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha. Mirovni dogovor je neverjetno kratek, ekspliciten in natančen. Azerbajdžan se je dobro odrezal. Armeniji je bil prihranjen popoln poraz. Rusija pa je zmagala.

Armenija je privolila v umik. Pašinjan je svojemu narodu na facebooku napisal skrivnostno sporočilo, v katerem je izrazil žalost in obžalovanje, da končuje vojno, vendar pravi, da je to najboljša logična odločitev. Seveda je tako. Armenske sile so vsak dan izgubile več vasi, vključno s Sušo, strateškim mestom vzdolž koridorja, ki povezuje Stepanakert, glavno mesto Gorskega Karabaha, z Armenijo.



Račune predsednika Alijeva je teže razumeti. Baku je bil na dobri poti. Vojaško močnejši od svojih armenskih nasprotnikov. S Turčijo za hrbtom in v dobrih odnosih z Rusijo. Z vojaškega in strateškega vidika bi Azerbajdžan lahko poskusil doseči popolno vojaško zmago.

Zakaj torej zdaj mirovni dogovor? In zakaj je Alijev sprejel ruske mirovne sile na svojem ozemlju? Skladno z dogovorom lahko ruske vojaške sile v Azerbajdžanu ostanejo prihodnjih pet let, z možnostjo podaljšanja bivanja za nadaljnjih pet let.

Kljub tej neznanki je dogovor za Alijeva povsem v redu. In prihaja tudi ob pravem času. V zadnjem mesecu mu je uspelo Armencem pokazati, da ima Azerbajdžan velikansko vojaško premoč. Dosežene vojaške zmage so nekakšno opravičilo, povračilo za brutalni poraz, ki so ga Azerbajdžanu prizadele armenskih sile v vojni v letih 1992–1994, ko je izgubil Gorski Karabah. Alijev je od Armenije dobil jasno zavezo s celotnim umikom vojske, vključno z roki. Nazaj bo dobil vsa sosednja ozemlja vzdolž Gorskega Karabaha, ki ga bodo varovale ruske mirovne sile, dokler ne bo dosežen končni dogovor. Mirovni sporazum priznava Gorski Karabah kot del Azerbajdžana, kar je za Azerbajdžance moralna in pravna zmaga.



Tisti, ki je pri tem največ izgubil, je Evropa. EU je ponovno, in to spektakularno, pogorela v vlogi pomembnega akterja in mirovnika na svoji vzhodni periferiji. Potem ko smo opazovali Rusijo, kako je razkosala Ukrajino, smo zdaj opazovali Putina, ki je osvojil še eno geostrateško nagrado. Z ruskimi silami v Gorskem Karabahu se je Putin postavil v vlogo stražarja južnega kavkaškega koridorja, ki Evropo povezuje s Srednjo Azijo, Perzijo in ruskim zaledjem.

Ta koridor je bil že od nekdaj pomemben trgovinski prehod za blago, ki potuje v obe smeri med Evropo in Azijo. Zdaj tu potekajo pomembni energetski kanali, ki kaspijsko nafto in plin prenašajo na evropske in svetovne trge. Aleksander Veliki je to razumel. Prav tako tudi Otomani. Putin je upošteval zgodovino in odlično uporabil svoje karte.

Odkar se je začelo bojevanje, evropski zunanji politiki ni uspelo narediti drugega kot izdati nekaj izjav, ki so vse strani pozivale, naj odložijo orožje in se vrnejo za pogajalsko mizo. Vodja zunanje politike EU Josep Borrell je ves čas govoril samo o procesu Ovseja v Minsku. Predsednik Macron ni prišel dlje kot do pričkanja s Turčijo zaradi njene podpore Azerbajdžanu. In nihče, prav nihče ni slišal tistega, kar je predsednik Alijev govoril od vsega začetka vojne: ne bomo se vrnili za pogajalsko mizo, dokler ne bomo dobili nazaj svojega ozemlja ali vsaj terminskega načrta za popolni umik armenskih sil. Evropa je podcenjevala odločnost in vojaško pripravljenost predsednika Alijeva. Spektakularna polomija obveščevalnih služb.

​

Sicer je res, da bi s tem, da bi Evropa nogo postavila na južni Kavkaz, dobila tudi breme mirovnika v tej regiji. Vendar bi dolgoročne koristi, namreč soočenje z vse večjim vplivom Kitajske globoko v Srednji Aziji in ne samo na naši vzhodni in južni periferiji, dobro odtehtale kratkoročne težave.

Kako bomo popravili to strateško zmešnjavo? Mirovni proces v Gorskem Karabahu je izvršeno dejstvo. To priložnost je pospravila Rusija. Proces Ovseja v Minsku je mrtev. Gruzija pa je še vedno na mizi. EU se mora nujno obrniti na Tbilisi in skleniti strateško, gospodarsko in vojaško partnerstvo z Gruzijo, ki se bo v ne preveč oddaljeni prihodnosti preobrazilo v popolno integracijo te države v evroatlantsko družino. Od tam naprej EU lahko gradi in razvija celostno politiko regionalne angažiranosti, ki bo lahko neposredno tekmovala z Rusijo in Turčijo glede strateškega vpliva in nadzora nad celotnim južnim kavkaškim koridorjem.

Karkoli razen velike ambicije je v tej točki sinonim za ponovno evropsko kapitulacijo pred Rusijo. Evropska geopolitika je padla na izpitu. Če hoče biti Bruselj akter na globalnem odru, je to naša zadnja priložnost za to, da od besed preidemo k dejanjem in da nam uspe.

***
Borut Grgič je ustanovitelj projekta TransCaspian.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.