Auschwitz, spomin ni dovolj

Od glavnega vhoda do mednarodnega spomenika v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau je manj kot kilometer poti.

Razdaljo lahko prehodimo v pičlih desetih minutah.

Pa vendar je pot strašljiva.

V vsakem koraku ob tirih, po katerih so vlaki v grozljivo smrt pripeljali več kot milijon moških, žensk in otrok, odmeva bridki čas, ko človeštvo ni znalo preprečiti tega nezaslišano množičnega pomora nedolžnih. Opominja nas tudi na veliko odgovornost, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Na spomeniku je brati ganljiv opomin: »Krik groze in obupa tega kraja ostaja kot opomin in opozorilo vsemu človeštvu.«

 Letos zaznamujemo 75. obletnico osvoboditve taboriščnic in taboriščnikov v Auschwitzu. V Evropi in drugje se vrstijo spominske slovesnosti in to je pomembna priložnost, da se poklonimo šestim milijonom Judov, Judinj in mnogih drugih, ki so jih nacisti umorili zaradi njihove etnične pripadnosti, identitete ali prepričanja. To je priložnost, da se z mislijo pomudimo ob holokavstu in njegovih posledicah za našo družbo do današnjega dne.

Je priložnost, da potrdimo: spominjamo se.

Pa vendar spomin ni dovolj. Na petem svetovnem forumu o holokavstu, ki je 23. januarja potekal v Jeruzalemu, so predsednica evropske komisije ter predsednika evropskega sveta in evropskega parlamenta podali jasno izjavo: »Stališče vseh držav članic Evropske unije je, da nobena oblika rasizma, antisemitizma ali sovraštva ne spada v Evropo, in storili bomo vse, kar zmoremo, da jih preprečimo.«



Evropa je doslej naredila veliko. Šestnajst držav članic Evropske unije je že potrdilo delovno opredelitev antisemitizma, ki jo je pripravila Mednarodna zveza za spomin na holokavst, to pa je nepogrešljiva skupna podlaga za prepoznavanje in obravnavanje pojava v vseh njegovih oblikah.

Vendar se s tem ne smemo zadovoljiti. Protijudovski izgredi so žal vse pogostejši. V nedavni obsežni raziskavi med evropskimi Judi in Judinjami je vsaka tretja oseba dejala, da je že doživela nadlegovanje zaradi nošenja ali izpostavljanja predmetov, ki so oznanjali njeno judovsko identiteto.

Strelska napada v Hallu in Bruslju sta resno opozorilo, da antisemitizem še 75 let po holokavstu zahteva človeške žrtve in ogroža samo ureditev naše družbe. Kajti streljanje na sinagogo na jom kipur ali na muzej v srcu evropske prestolnice ni le napad na judovsko skupnost. To je napad na nas vse. Na naše temeljne vrednote in načela. Na enotnost, raznolikost in povezanost naših družb. Na vse, kar tvori evropski način življenja.

Kot rojen Solunčan se globoko zavedam izjemnega prispevka judovske kulture k evropski dediščini. Pa tudi grozljivih posledic holokavsta za mesto, nekoč živahno središče sefardskega življa, ki ga je v svojem jeziku, ladinu, poimenovalo Madre de Israel, mati Izraela.



Evropska komisija je v okviru resorja, za katerega sem pristojen, vzpostavila posebno skupino za boj proti antisemitizmu, ki bo državam članicam pomagala pri prizadevanjih za razvoj celostnih nacionalnih strategij in jih pri tem usklajevala. Posvečala se bo raznim področjem, od boja proti kaznivim dejanjem iz sovraštva in sovražnega govora do zaščite in vključevanja judovskih skupnosti ter izobraževanja in ozaveščanja.

Varnost ostaja glavna skrb judovskih skupnosti. Mi pa si prizadevamo za dokončanje varnostne unije, v kateri se bodo počutili varne in zaščitene vsi Evropejci in Evropejke, ne glede na vero, izvor ali kraj prebivališča. Še naprej bomo podpirali ukrepe držav članic za preprečevanje radikalizacije, za boj proti sovražnemu govoru na spletu in za zagotavljanje fizične varnosti judovskih skupnosti. Sinagoge, središča skupnosti, šole in univerze bi morali biti kraji, kjer se judovska kultura spoštuje, proučuje in proslavlja, ne pa napada.

Ob tem moramo okrepiti prizadevanja na področju izobraževanja, ker je to naše najmočnejše orodje za dolgoročno preprečevanje protijudovskih izgredov. O sodobnih oblikah antisemitizma moramo podučiti tako otroke kot državljane ter za njihovo obravnavo usposobiti osebje organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter sodno osebje. Šola in ambiciozen vključujoč izobraževalni program sta lahko ključna pri spreminjanju dojemanja vprašanja in odnosa do njega v javnosti. Tudi pri tem si lahko države članice pri svojih strategijah znatno pomagajo s programi Evropske unije za mobilnost študentov in raziskovanje.

Ob vsem tem pa se moramo zavedeti, da antisemitizem ni le evropski problem. Zahteva globalni odziv in v ta namen mora Evropska unija združiti moči z vsemi državami in mednarodnimi organizacijami, ki so se pripravljene zavzeti za človekove pravice, za naše vrednote enakosti, pluralizma, raznolikosti ter svobode vere in izražanja.

Danes, ko je svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, bom v imenu Evropske unije skupaj s preživelimi žrtvami holokavsta ter političnimi voditelji z vsega sveta prehodil pot od »vrat smrti« do spomenika Auschwitz-Birkenau, da bi se poklonil vsem, ki so umrli na teh tleh, in milijonom njihovih sotrpinov ter tistim, ki jih antisemitizem še vedno ogroža.

To je naša dolžnost.

Ne le da se spominjamo, ampak tudi da o tem glasno spregovorimo in ukrepamo.

***

Margaritis Shinas je kot podpredsednik evropske komisije pristojen za spodbujanje evropskega načina življenja. V njegovo pristojnost sodi tudi usklajevanje prizadevanj za boj proti antisemitizmu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.