Med stenami Peterokrakega stolpa na Ljubljanskem gradu so odprtjem razstave Miki Muster ob 70. obletnici prve objave Zvitorepca v ospredje stopili veliki junaki Mikija Mustra Zvitorepec, Trdonja, Lakotnik in Joža Gulikoža. Zadnja tri leta so njihove dogodivščine množično zaživele v barvah, v letošnjem jubilejnem letu bodo skupaj izšle štiri knjige. Sedma in osma sta že med bralci, deveta in deseta bosta pripravljeni do novega leta. Vsega skupaj jih je pričakovati sedemnajst oziroma po dve na leto, napoveduje založnik Alek­sander Buh in dodaja, da so več­ja praznovanja predvidena za 100. obletnico Mustrovega rojstva čez dve leti.

Prva epizoda Zvitorepčevih prigod je bila objavljena 11. julija 1952 na zadnji strani prve številke »tednika za razvedrilo« Poletove podobe in povesti (PPP), do začetka sedemdesetih let pa je Muster narisal več kot 40 epizod.

Kot je leta 2015, ko je Miki Mus­ter prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, v Pogledih zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Damir Globočnik, je izdajatelj prvega povojnega zabavnega tednika PPP (pozneje preimenovanega v TT – Tedenska tribuna) naročil neki Disneyjev strip, ki pa ni prišel, zato je Muster dobil nalogo narisati »nekaj v Disneyjevem slogu«, torej otroški strip s karikaturistično stiliziranimi živalmi, podobnimi Mikiju Miški, Jaki Rac­manu in drugim disneyjevskim figuram, ki pa naj bodo domači junaki, kot jih poznamo iz slovenskih basni in pripovedk.

Prva zaokrožena zgodba so bile Zvitorepčeve dogodivščine, v katerih sta se Zvitorepec in Lakotnik borila z grajskimi duhovi. V zgodbi Zvitorepec v Afriki sta nastopila Zvitorepec in Trdonja, ne pa tudi Lakotnik, a pozneje je trojica junakov, ki jih je Muster našel v gozdu, postala nerazdružljiva. Po glavnem junaku je bila poimenovana tudi prva domača stripovska revija Zvitorepec, ki je začela izhajati aprila 1966 in je objavljala domače in tuje stripe.

Novo štetje od leta 2010

Novo štetje za Mustrove junake se je začelo pred dobrim desetlet­jem, ko je založnik Aleksander Buh med letoma 2010 in 2013 izdal zbirko Miki Muster. To je bila popolna zbirka njegovih stripov v enajstih knjigah (vsaka v povpreč­ju med 280 in 290 strani) formata A5. »V njej so bile nekatere zgodbe tudi na novo narisane, ker so bili originali izgubljeni, in čeprav je bila zbirka prvotno namenjena zbirateljem, se je pokazalo, da je zanimiva za mnogo širši krog bralcev, in se fantastično prodaja. Že večkrat je bila ponatisnjena,« pripoveduje Buh, ki ima v svoji Strip.art.nici Buch dober vpogled, da stripi Mikija Mustra še vedno pritegnejo mlade bralce.

Da jih berejo tri generacije, je po njegovem mnenju naravnost neverjetno. »Samo v moji trgovini prodamo najmanj eno knjigo na dan, nekje čez palec se ocenjuje, da je bilo prodanih prek 900.000 Mustrovih knjig. Govorimo o prodanih, ne izdanih. Sicer pa je pogosto tako, da prideta stara starša po Mustrovo knjigo za vnuka, da bi mu pokazala, kaj sta onadva nekoč brala, čez dva tedna pridejo starši in kupijo cel komplet. Zlasti očetje pravijo, da so vse to že imeli, a se je porazgubilo. Ko jih vprašam, ali so knjigo zdaj kupili za otroka, odvrnejo, da zase,« pripoveduje.

Vse je v njih – pridnost, zvitost, lenost. Fotografiji arhiv Buch

Zakaj so v poplavi vsega Mustrovi stripi še vedno tako priljubljeni? Če bi kdor koli to ugotovil, bi ga že skopiral, pravi sogovornik. »Mus­ter je našel nekaj. Je prijeten, prijazen, topel. Po mojem se del odgovora skriva tudi v tem, da imamo ljudje radi okrogle oblike, ne zašil­jenih, vsekakor pa je ustvaril nekaj brezčasnega. Ti štirje junaki, k Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku je treba šteti Jožo Gulikožo, niso le liki s slovenskimi, ampak vsečloveškimi značaji in lastnostmi; vse je v njih – pridnost, zvitost, lenost. Poleg tega nikoli ne zapadejo v nekaj, zaradi česar bi bilo koga pretirano strah zanje oziroma za razplet. Zgodba se vedno lepo konča, vendar ni pocukrana, je življenjska, vsak bralec najde nekaj svojega,« razmišlja Aleksander Buh in dodaja, da če bi imel Muster kakšnega sposobnega menedžerja, bi končal v ZDA, a bi se izgubil v Disneyjevi produkciji, slovenske bralce pa prikrajšal za dogodivščine njegovih junakov. Kamorkoli sta se z Must­rom usedla, vselej so k legendarnemu avtorju prihajali navdušeni oboževalci po podpis ali sličico, bil je zvezda za slovenske razmere.

Zadnja leta v barvah

Leta 2019 je Buh začel njegove stripe izdajati v barvah, nekaj jih je sicer že izšlo v Jugoslaviji. Odločil se je tudi za večji format A4 in trde platnice, saj se mu je zdelo, da bi barve tako bolje delovale, barvno lestvico pa sta določila že avtor ter akademski slikar in karikaturist, znan tudi kot likovni oče Vučka, maskote za sarajevske olimpijske igre leta 1984, Jože Trobec.

»Pogodbeno sem delal za Nedeljski dnevnik, kjer so neko obdobje izhajali Mustrovi stripi. Spoznala sva se na eni mojih razstav in takrat sem mu predlagal, da bi obnovili njegove stripe z barvami. Bil je za. Kadar je Muster kaj pobarval, je s suhimi barvnimi svinčniki. Takrat sem že imel računalnik in sem naredil tri vzorce, on pa je potem izbral enega. Tako sva s hčerko Nežo z barvami opremila nekaj stripov, tri ali štiri za Dnevnikovo prilogo Pilot,« je povedal Trobec.

Njegova hči Neža Trobec je poleg Uroša Hrovata najbolj zaslužna, da je Mustrove stripe mogoče brati v barvah. (Nekaj jih je po Buhovih besedah nekoliko drugače pobarval tudi Igor Ribič, kar je naletelo na dober odziv bralcev, a Ribič zaradi pomanjkanja časa trenutno ne nadaljuje tega projekta).

Vse je v njih – pridnost, zvitost, lenost. Foto arhiv Buch

Kot se spominja vsestranska ustvarjalka, ilustratorka in oblikovalka Neža Trobec, je prve Must­rove sličice na očetovem računalniku pobarvala pred dvema desetletjema, ko je še študirala likovno pedagogiko. Pri prvih jo je še usmerjal oče, potem pa ji zaradi svojih projektov povsem prepustil delo. »Čeprav se na prvi pogled zdi, da je to nekakšna pobarvanka za odrasle, je delo veliko bolj kompleksno. Najprej moraš imeti otroka v sebi, saj to terja ogromno ur dela in predvsem potrpežljivosti, hitro se obrne šest ali sedem ur, zato se temu zaradi miru najraje posvečam ponoči. Imeti je treba tudi občutek za barve, prostor in predvsem je treba razumeti lik,« je povzela.

Za Mustrovo knjigo – običajno obsega 70 strani – potrebuje kak­šna dva meseca, če ne počne nič drugega. »A zame je to kot nekak­šna mantra, ki jo izvajam s spoštovanjem in užitkom,« še pove. Zdaj ustvarja barvno podobo ene zgod­nejših Mustrovih izdaj Prerijske rože, ki je zaradi Indijancev zelo pisana. Ob knjigah lahko od blizu spoznava tudi, kako so se skozi različna časovna obdobja razvijali Mustrovi junaki.

Stripi z besedilom pod sliko

Teh je polno tudi zunaj prigod Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, in če je po Lupinici in medvedku Nee­wi še povpraševanje, drugih bralci skorajda ne poznajo več, ugotavlja založnik Aleksander Buh. »Muster je zrisal tudi okoli 40 slikanic oziroma stripov, ki so imeli besedilo pod sliko, tako kot ga ima eden najbolj priljubljenih svetovnih stripov Princ Valiant in polovica stripov hrvaške stripovske legende Andrije Maurovića. Te vrste stripi so danes preživeti, zastareli, otroci jih nočejo brati. Kar pa se mi zdi velika škoda, saj se po mojem v njih vidi Mustrova prava kakovost. Večina ljudi ne ve, kaj vse je znal narisati, in prav v teh stripih se to dobro vidi. Menjal je sloge in tukaj je po mojem dosegel svoj vrhunec. V knjižni obliki je ponatisnjenih le kakšnih šest teh zgodb,« je povedal Buh.

Tudi te, večini neznane zgodbe so bolj ali manj pustolovske, v njih pa med drugim nastopajo Mogli, Poslednji Mohikanec in Kazan. A tudi glede tistih, ki so že na Buhovih prodajnih policah, stežka govori o prodajnih uspešnicah, saj so uspeš­nica pravzaprav vse Mustrove zgodbe.