Poslovil se je Miki Muster

Včeraj je ob peti uri popoldne v Centru starejših Notranje Gorice umrl legendarni slovenski ustvarjalec stripov, animator, ilustrator, kipar, novinar in filmski režiser Miki Muster.

Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Lupinice, Snežka, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in drugih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajivih zajčkov s televizijskega Cikcaka, oglasov za trgovino Mercator, Viki kremo, žvečilk Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic?

Avtor teh ljudskih stvaritev je bil Miki Muster, brez dvoma eden naših najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu.

Rodil se je 22. novembra 1925 v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju na Dolenjskem, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je dokončal študij kiparstva. Že med študijem si je želel, da bi lahko odšel v Ameriko k Disneyju, a se mu ta želja nikoli ni uresničila.

V letih od 1952 do 1973 je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca v časopisnem podjetju TT (Tedenska tribuna), pozneje pa je kot karikaturist delal tudi za tednik Mag in nazadnje za Reporter. Od leta 1974 je ustvarjal kot svobodni umetnik.

Prvi Mustrov risani film je bil v Jugoslaviji objavljen šele, ko je bil star štirideset let. Svoje sanje je delno uresničil šele v sedemdesetih letih, ko je bil star že skoraj petdeset let, z odhodom v Nemčijo. V letih od 1973 do 1990 je risane filme za otroke ustvarjal v studiu Bavaria Film. V tem času je ustvaril tudi znamenito, svetovno znano serijo risanih filmov, ki je nastala po idejah francoskega karikaturista argentinskega rodu Guillerma Mordilla.

Nagrade pionirju stripa

Leta 2014 je predsednik republike Borut Pahor odlikoval Mikija Mustra s srebrnim redom za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa. Decembra 2014 mu je Združenje novinarjev in publicistov podelilo častno priznanje Boruta Meška za njegov življenjski opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature. Leta 2015 je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo, kasneje istega leta pa je prejel še častni doktorat Univerze v Novi Gorici.



V utemeljitvi Prešernove nagrade pionirju slovenskega stripa Mikiju Mustru so med drugim zapisali, da navdušuje že tretjo generacijo občinstva in da ustvarja kulturo v najširšem pomenu besede. Za nagrado pa se je tedaj publiki v Gallusovi dvorani, ki ga je pozdravila na nogah, zahvalil z besedami: »Kot otrok sem sanjal, da bom zabaval druge. Mislim, da mi je uspelo in tudi vam želim, da se vam vaše sanje izpolnijo ...«

V pogovoru za Delo je ob tej priložnosti povedal, da so se zgodbe v stripu pisale kar same. »Že kot otrok sem precej sanjaril, prebral sem morje pravljic, lahko bi rekel, da sem vse življenje živel v svetu pravljic. Z zgodbami se sploh nisem mučil, kar nastajale so, znova in znova. Težavno je bilo edino to, da sem risal po dvanajst slik na teden, zadnja pa je morala bralce vabiti k nakupu časopisa čez teden dni. Od tedna do tedna je bilo treba ohranjati in stopnjevati napetost, ob vrhuncu pa zgodbo skleniti. Občutek za gradnjo zgodb imam očitno prirojen, tudi prebral sem veliko, saj takrat ni bilo drugega, televizijskega programa ni bilo, radio je imel malokdo, v kinu so bili sovjetski in partizanski filmi, zvečer nisi imel kam iti, luči so gorele le na križiščih, Ljubljana je bila ob osmih zvečer kot izumrla, preostalo je le branje knjig,« je povedal novinarju Igorju Bratožu, ki ga je doživel kot neskončno vljudnega in potrpežljivega sogovornika ter blagega človeka.



V Centru starejših Notranje Gorice, kjer je živel skoraj dve leti, bo zaposlenim ostal v spominu kot zelo prijeten gospod, ki je rad pripovedoval zgodbe o sebi in svoji ženi, se rad družil s številnimi obiskovalci, sicer pa se je zadnje čase rad umaknil v svojo sobo, med svoje spomine. »V čast nam je bilo, da je gospod Muster z nami preživel zadnji leti svojega življenja,« so še dodali zaposleni v Centru starejših Notranje Gorice.

Mustrovo življenje sta zaznamovali dve ljubezni – ljubezen do žene Jane in ljubezen do ustvarjanja. Bil je samotar in deloholik, so pisali njegovi portretisti. Ko se je iz Nemčije vrnil v Slovenijo, je živel v Ljubljani, v hiši pod Rožnikom. Tam naj bi le še počival, a tega nikoli ni znal. V enem od intervjujev so ga vprašali, kaj bi delal, če ne bi risal. Po premisleku je dejal: »Risal bi.«



Takole pa je življenje in delo Mikija Mustra za Sobotno prilogo leta 2002 v portret strnila novinarka Dela Jelka Šutej Adamič:

»Menda ne boš umetnik in hodil razcapan po svetu,« je mladega Nikolaja (ali Miklavža) rotila mati, ko ji je že v srednji šoli zatrjeval, da se bo vpisal na likovno akademijo. Pred začetkom druge svetovne vojne so Musterjevi živeli na Novem trgu v Ljubljani in tam ter v sosednjih ulicah so srečevali na zunaj neurejenega Jakopiča, Miheliča ... Tako se je po končani maturi (srednjo šolo je končal v Murski Soboti) vpisal na arhitekturo. A ni zdržal ... Že naslednje leto so Mikija Mustra sprejeli na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na smer kiparstvo. Ta študij je z odliko opravil, vendar ga danes ne poznamo kot kiparja, ampak kot striparja, pionirja slovenskega stripa, in avtorja nepozabnih oglasnih risanih filmov. In tudi njegova mama je bila kasneje zadovoljna, ko se je rada pohvalila, da ima tri uspešne sinove: »Eden je zdravnik, drugi inženir, tretji pa Miki Muster. Saj tega pa poznate, ne?«

Miki je v Prekmurju skrajšano ime za Miklavža in danes lahko to ime tudi uradno nosi, saj »se k stripu pač ne poda Nikolaj, kaj šele Miklavž«. Njegova kri je močno premešana, njegov prapradedek je prišel iz Koroške in se zaposlil kot grajski oskrbnik na Borlu, drugi ded prihaja iz Madžarske, ena stara mama je Prekmurka, druga potomka uskokov. Dvaindvajsetega novembra 1925 se je rodil v Murski Soboti, zgodnje otroštvo je preživel na Dolenjskem, vse razen prvega razreda osnovne šole pa je dokončal v Ljubljani. V času vojne se je z materjo in mlajšim bratom zatekel v Mursko Soboto, a se je nato vrnil v Ljubljano.

Že pred vojno se je navduševal nad stripi, seveda hrvaškimi, saj slovenskih skorajda ni bilo. Še bolj kot stripi pa so ga navduševali risani filmi. Disney. Želel si je delati v njegovih studiih (prva ga je leta 1938 v ljubljanskem kinu Matica očarala Disneyjeva Sneguljčica), vendar za to ni bilo resničnih možnosti. Ostal je doma in se že v študentskih letih začel resneje ukvarjati s stripom, njegova znamenita trojica prijateljev Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja pa prav zdaj praznuje petdeset let. Ti so postali središče vsega dogajanja v Mustrovih zgodbah, ki jih je več kot štirideset. Ko je Muster spoznal Disneyjev slog, ga je kmalu obvladal, vendar ga ni posnemal, prevzel je le njegovo gledanje na figuro. Mustrova risba je z leti dozorevala in se spreminjala. Značaj njegovih junakov se je oblikoval in dobival nove poteze. Pri svojem ustvarjanju je pero zamenjal s čopičem, s čimer si je pridobil fleksibilnost in potrebno mehkobo. »To je bila šele slikarija,« se spominja. In vsakdo, ki je videl njegovo risbo, strip ali slikanico, je takoj vedel – to je Miki Muster. In v kioskih so otroci spraševali po Mikiju Mustru, ne po Zvitorepcu.

Ljudi je želel zabavati, sam pravi, da se nikoli ni hotel ukvarjati z visoko umetnostjo. Kiparil ni nikdar zares, »za to potrebuješ čas«. Po vojni so bili vsi naveličani vojne, herojev, ruskih vzorov in so si želeli drugačen svet, vsaj v trenutkih, ki so jih namenjali zabavi. Mustrovi stripi so jih vodili na Divji zahod, v podzemlja fantazije, v prihodnost ... In jih zabavali. Tako otroke kot odrasle. V petdesetih letih so se nekateri zabavali tudi na plesnih večerih, ko so plesali v ritmih radijskega orkestra Veseli berači, v katerem je Muster prepeval italijanske šansone in druge zabavne pesmi, za katere je moral sam napisati slovensko besedilo. Še danes pa hrani tudi odločbo o kazni, ki jo je prejel na dom, ker so igrali tudi takrat prepovedane, džezovsko obarvane pesmi Glenna Millerja in drugih. Kazen ni bila zanemarljiva, bila je vredna ene tedanje starševske plače.

Ob vsem tem so nastajale stripovske zgodbe, ki jih je napisal in narisal v letih od 1952 do 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca. Izhajale so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem tedniku PPP (Poletove podobe in pesmi), ki je začel izhajati leta 1952, in v časopisu TT (Tedenska tribuna). Kot stripar je oral ledino, kar tedaj ni bilo lahko. Tako kolegi kot politiki so mu očitali, da riše kič in prispeva k temu, da se tiska šund (kar je bil sinonim za strip), s čimer kvari predvsem otroke in mladino. Namesto z epsko veličino slovenske majhnosti se je raje identificiral z liki Walta Disneyja. Njegov Zvitorepec pač ni šel v partizane, ampak raje na Luno ali v Afriko. Njegovi junaki ne poznajo nasilja, v njegovih stripih ni krvi in nasilne smrti, vedno zmaga dobro nad zlim.

Ves čas pa so ga srbeli prsti v želji, da bi se njegove figure začele premikati, da bi Zvitorepec oživel kot Ostržek ... Veliko časa je porabil za to, da je razvil svojo tehnologijo risanja na folije (»teh niti ni bilo«), zlaganja in snemanja, dokler mu ni uspelo. Prvim poskusom so sledila tudi prva naročila za risane filme. Podjetje Viba film iz Ljubljane je naročilo več tridesetminutnih filmov (Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček), od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim oglasnim filmom. Narisal je ženske noge v črnih nogavicah, ki se sprehajajo mimo mačke, in slutil, da se bo ta zgodbica prav gotovo komu zdela smešna. Mačka namreč vse raztrga, dokler ne naleti na nogavice, ki jo »potegnejo iz kadra«; te so bile znamke Polzela. Animacija je popolnoma uspela in od tedaj, od 1967. do 1990. leta je nastalo okoli 380 oglasnih spotov, med katerimi so bili najbolj priljubljeni zajčki Cikcak, Šumi (bomboni visoki C), Mercator štacuna, Kolinska (Viki krema, Čunga Lunga), Dana in Jelovica (»ne bo vam uspelo«). Muster je deloholik, kar je nekdaj pomenilo, da je delal 16 ur na dan, danes je svoj delovni čas skrajšal za polovico. Zato je bil monopolist, vendar ne v slabem pomenu besede, ampak nekdo, ki je delal preveč, da bi ga zlahka kdo posnemal. Delal je premišljeno, racionalno, hitro in z neverjetnim veseljem. Zabaval se je. Sam pravi, da če bi njegovo delo imenovali delo, prav gotovo ne bi delal. Risanje je bilo njegov hobi. A prav zares so njegov talent, trdo delo in trud cenili šele onkraj Alp, kamor ga je leta 1973 vodila želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma. Kot svobodni umetnik je pri Bavaria filmu v Münchnu začel animirati serijske filme. Ko je sredi sedemdesetih let srečal Guillerma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija štiristo risanih filmov v skupni dolžini tristo minut. Vrteli so jo po vsem svetu, Muster-Mordillove risanke so odkupili televizijski studii iz tridesetih držav. Prav tako se je uspešno lotil tudi filmov o detektivu Nicku Knattertonu po istomenskem stripu Manfreda Schmidta.

Leta 1990 se je vrnil v Ljubljano. Zato da je nadaljeval delo z novim (starim) Zvitorepcem, se je za nekaj let predal risanju političnih karikatur, ne nazadnje pa tudi zato, da se bo lahko na jesen življenja bolj posvetil svoji ženi, ki je ena od treh glavnih »nagrad«, ki jih je prejel v življenju. V mislih je imel nagrado, da je lahko delal to, kar je hotel (risati in ustvarjati), in javno priznanje – prejem nagrade viktor za življenjsko delo. Tako njegova žena kot njegov sin sta mu pri delu pomagala, spoštovala sta njegov izraziti individualizem, risarsko strast in predanost delu. V zadnjih letih, ko je nekoliko izpregel iz hudega delovnega ritma, je ponovno odkril plavanje (v dijaških letih je bil učitelj plavanja). In zmagal. Leta 2000 je osvojil svetovno zlato medaljo v maratonu za seniorje. Zdaj je v trojici najboljših plavalcev kravla na svetu in zanimajo ga le še rekordi ... In da ne bi mislili, da kot ustvarjalec počiva. »Še vedno delam, na moji mizi ležijo vsaj tri stvari; ta mesec sem naredil dva risana filma, dva spota, ene ilustracije, razvil sem figure za podjetje.« In če ne bi bil ravno prehlajen, bi šel tudi danes plavat v tivolski bazen.