Zoprni otroci potrebujejo meje

Na vzgojo se ne spoznam pretirano, priznam. V dolgi vrsti zadev, ki jih težko razumem, je tudi koncept permisivne vzgoje in vzgoje v totalno miroljubnem duhu. Stavek, ki ga je neredko slišati iz ust novodobnih staršev: »Sporov se nikoli ne rešuje z nasiljem. Če te kdo udari, ga ne smeš udariti nazaj, ampak povej učiteljici/vzgojiteljici in se boste pogovorili«, me vedno znova osupne.

Ob takšnih idejah se vprašam, zakaj bi se kdo pri zdravi pameti in telesu komu pustil nadlegovati psihično ali fizično. Kaj, če eden izmed otrok v vrtcu ali šoli ni deležen pacifistično totalitarne vzgoje in se mu zdi reševanje težav kako drugače kot z besedami bolj praktično? Se mora celotna skupina pustiti maltretirati eni mali tečnobi, dokler se učiteljica ne pogovori z njim, da ne sme gristi sošolcev in punčk vleči za lase?

Verjamem, da nam je pacifistični totalitarizem prinesel vrsto težav. Male tečnobe, ki jih vedno le malo okregajo za njihovo malopridnost, so zrastle v velike neotesance, ki mislijo, da jim vse pripada in da jim nihče nič ne more. Dejstvo, da pravosodje ne deluje, kot bi moralo, je voda na mlin takšnim osebkom.

Ko jih tak neotesanec od svoje sicer lepo vzgojene družbe kdaj dobi po prstih, je zmeden. Siromaku ni jasno, kaj se mu je zgodilo. Doslej so ga zaradi nesprejemljivega početja zgolj grdo gledali, opravljali, v najhujšem primeru mu je morda kdo kdaj v obraz siknil, da je teslo. Klofute pa še ni dobil.

Vem, nasilje ni rešitev. Toda tako kot prava beseda pravo mesto najde, tudi pravi prijem na pravem mestu lahko deluje vzgojno in družbeno koristno. Zato svoje otroke vzgajam, da svoje težave rešujejo sami, in ne s tožarjenjem. Ne se tepsti, a če te kdo udari, ukrepaj, takoj in močno. Ko bodo vsi nadlegovalci tega sveta vedeli, da so lahko tepeni, jim bo volja do nadlegovanja usahnila tako, kot brez zraka usahne požar.