Letos praznujemo stoletnico ­slovenskega radioamaterstva. Ob tem je izšla posebna poštna znamka, ob koncu leta pa slavje dopolnjujejo izjemni dosežki naših radioamaterjev. Na enem od najelitnejših ekipnih tekmovanj CQ Worldwide CW je bila enajstčlanska reprezentanca najboljša­ v Evropi in ob tem dosegla še evropski rekord. Omeniti je treba, da je bila ta ekipa lani v podobni kategoriji celo najboljša na svetu.

Tekmovanja radioamaterjev imajo nekaj posebnosti. Denimo to, da si lahko ekipe same izberejo kraj, od koder bodo vzpostavljale zveze v zadanem časovnem okviru. Omenjena slovenska ekipa je letos že osmič odšla na Korziko, ki jim ustreza, ker leži v Mediteranu, kjer je novembra topleje kot pri nas in ravno prav daleč od celinske Evrope, da lahko doseže velik del evropskih radioamaterjev. Izjema je bilo lansko tekmovanje, ko so bili na Zelenortskih otokih.

Časovni okvir je za vse enak, v tem primeru je to bilo 48 ur, v katerih so se tekmovalci trudili s pomočjo Morsejeve abecede vzpostaviti čim več stikov na različnih delih sveta. To je naši ekipi na Korziki očitno izvrstno uspelo, saj so dosegli bistveno več točk od dosedanjega evropskega rekorda. Uradno bodo svoj rezultat potrdili čez nekaj mesecev, ko bodo natančno pregledali vse vzpostavljene zveze. Vendar so Slovenci tako izstopali, da o prvem mestu in rekordu ne dvomijo. V svetovnem merilu so bili v tej kategoriji letos drugi, kar je seveda prav tako izvrsten ­rezultat.

Zakaj lov na lisico?

Tekmovanje, ki se ga je na Korziki udeležila slovenska ekipa, sodi med radioamaterska operaterska tekmovanja. Teh je več vrst, pri vseh pa radioamaterji kot operaterji poskušajo vzpostaviti čim več radijskih zvez v določenem času. To sta lahko dve uri, 48 ur ali celo leto.

Tekmovanje je bilo zelo naporno, trajalo je 48 ur. FOTO: Sandi Špindler 

V javnosti je verjetno bolj znana radioamaterska športna disciplina ARDF (Amateur Radio Direction Finding), pri kateri določajo smer radijskega oddajnika z uporabo radijskega sprejemnika. Zmaga tisti, ki v najkrajšem času najde skrite oddajnike. Tekmovanje, ki navadno poteka v gozdu, popularno imenujejo lov na lisico, pri čemer je lisica skriti oddajnik.

Pomembna je tudi dobra kondicija

Pomembno vlogo pri omenjenih dosežkih ima gotovo dejstvo, da ekipo sestavljajo izkušeni radio­amaterji, ki so tudi pred oblikovanjem ekipe dosegali pomembne rezultate. To so (ob imenih so v oklepajih še njihovi klicni znaki, saj so za radioamaterje ti enako pomembni kot njihova imena in priimki): Boris Hrovat (S53CC), Vinko Gregorčič (S53F), Matija Brodnik (S53MM), Sine Mermal (S53RM), Sandi Špindler (S57K), Robi Vilhar (S53WW), Goran Andrić (S55OO), Ivo Jereb (S57AL), Branko Zemljak (S57C), Janko Oven (S57L) in Jože Radi (S57NAW).

Po besedah Gorana Andrića, vodje slovenske ekipe, za doseganje tako odličnih rezultatov ne zadošča strokovni trening, temveč je potrebna tudi dobra kondicija, za katero si vse leto prizadevajo s pomočjo različnih športov. »Bilo je naporno, skupno smo bili na poti devet dni, od tega je bilo pet dni priprav, dva dneva vožnje in dva dneva tekmovanja. Veliko fizične moči so potrebovali za postavitev opreme, ki smo jo pripeljali s seboj. Te je bilo več kot 3600 kilogramov. Med drugim antene za šest frekvenčnih obsegov in povezovalni kabli v skup­ni dolžini skoraj štiri kilometre. Seveda tudi naše radioamaterske sprejemno-oddajne postaje in več kot deset računalnikov.«

Zmagovita slovenska radioamaterska ekipa. V zadnji vrsti: Janko Oven, Robi Vilhar in Matija Brodnik. V sredini: Ivo Jereb, Branko Zemljak, Goran Andrič, Sandi Špindler in Jože Radi. Spredaj: Boris Hrovat, Sine Mermal in Vinko Gregorčič. FOTO: Vinko Gregorčič

Morda koga preseneča tolikšna vloga računalnikov v sodobnem radioamaterstvu. Radioamaterji bi seveda lahko še vedno delovali in tekmovali brez računalnikov (kot tudi dejansko delujejo v kriznih razmerah), vendar jim že vrsto let s pridom služijo za zapisovanje zvez ter njihovo statistično obdelavo, za podporo odločanju o uporabi pravega frekvenčnega spektra ob določenem času in še za marsikaj.

Z zmagami se ne hvalijo

Letos je v isti kategoriji kot naša tekmovalo okrog 50 evropskih ekip, a nobena se ni niti približala slovenskemu rezultatu, ki po Andrićevih besedah znaša izjemnih 21.738.936 točk. Kot načrtujejo, se bo naša reprezentanca v enaki sestavi udeležila prihodnjega tekmovanja. S pripravami ne bodo odlašali, saj tudi za ta tehnični šport velja enako kot za vse druge športe. Namreč, da brez velikega truda ni velikih dosežkov.

Skromni radioamaterji se z zmagami ne hvalijo, zanje smo izvedeli po naključju. Si pa vsekakor zaslužijo, da bi bili v prihodnje bolj opazni, navsezadnje bi tudi to lahko vplivalo na povečanje števila slovenskih radioamaterjev, kar bi pomembno prispevalo k boljši pripravljenosti za večje elementarne nesreče in vse druge katastrofe, v katerih lahko odpovedo vsi običajni komunikacijski ­sistemi. Radioamaterji, ki jih ­zavezuje kodeks aktivnosti radioamaterjev ob nesrečah in nevarnostih (Aron), lahko takrat vzpostavijo zasilno ­komunikacijsko omrežje.