Zdravstveni dom, ki sledi bolnišnični mami

Prebivalci piranske občine se te dni veselijo novega zdravstvenega doma Lucija, ki sodi med najsodobneje zasnovane in zgrajene v državi. Po odstranitvi 41 let stare in amortizirane stavbe zdaj deluje na istem mestu v novih prostorih, ki napovedujejo možnost razvoja storitev na primarni zdravstveni ravni. Lucijski zdravstveni dom je predvsem po energijski varčnosti zdaj lahko zgled drugim, ki jih v kratkem čaka podobna prenova. Posebej ponosni so na preventivni center za krepitev zdravja.

Zanj pravijo, da je skoraj ničenergijski objekt. Če pa bi na streho pritličnega objekta dodali fotonapetostno elektrarno (za kar je občini in zdravstvenemu domu v tej fazi zmanjkalo sredstev), bi se stavba lahko postavljala celo z viški energije. Je za približno 50 odstotkov večji od starega doma.



Zasluge za novi dom imata dva župana. Peter Bossman je sredi drugega mandata začel priprave in na koncu podpisal pogodbo z izvajalci, sedanjemu županu Đeniu Zadkoviću pa je uspelo kljub nasprotovanju opozicije v občinskem svetu potrditi proračun in začeti gradnjo doma v letu 2019.



»To je bil podvig na dveh ravneh. Najprej smo namesto treh javnih naročil samo z enim naročilom izpeljali arhitekturni natečaj, projektiranje in pogodbo za izvedbo na ključ. V istem postopku smo lahko najprej izbrali samo idejo zasnove, izvajalca in hkrati dobili zagotovilo, da bomo tak dom dobili za točno dogovorjeno vsoto denarja. Postopek je sicer trajal, ker se je v prvem poskusu odzval samo en izvajalski kandidat, ki je ponudil, da bi dom zgradili za sedem milijonov evrov. S tem nismo soglašali, naročilo smo ponovili in dobili idealno rešitev, ki pa jo je za nekaj mesecev ustavil neizbrani konkurent s pritožbo na državno revizijsko komisijo. Zato je občina lahko podpisala pogodbo šele tik pred zaključkom mandata prejšnjega župana,« je pojasnila vodja urada za investicije občine Piran Karmen Pines. Dodala je še, da je bil drugi podvig v tem, da so novi dom zgradili na istem mestu tako, da je glavnina dejavnosti (družinska in pediatrična ambulanta, laboratorij, lekarna) tudi med gradnjo ves čas delovala na tem mestu, medtem ko so predvsem specialistične ambulante in druge dejavnosti začasno preselili na druge lokacije v kraju.


 

Atrija, ki poživljata notranje prostore

Arhitekt Sandi Pirš iz ljubljanskega Studia Pirss nam je povedal, da je za izpolnjevanje tehnološke smernice, ki jo zahteva ministrstvo za zdravje, poskrbela arhitektka Dunja Kinkela, specialistka za standarde zdravstvenih ustanov.
»Pri snovanju videza tega zdravstvenega doma smo se malce zgledovali po temeljni zasnovi Splošne bolnišnice Izola, ki jo je arhitekt Stanko Kristl umestil kot nekakšno ladjo na vrhu hriba nad Izolo. Da je nekakšna povezava z bolnišnico, smo nakazali z okroglimi in ovalnimi okni na južni in severni fasadi zdravstvenega doma, ki smo jo obarvali v podobno 'medicinsko' zeleno zato, da nekako sledi svoji bolnišnični 'mami',« je pojasnil Pirš. Z zeleno barvo se objekt na dveh koncih skuša povezati (ujeti) s parkom. V objektu sta med tremi podolgovatimi lamelami zasnovana dva atrija, ki skušata poživiti notranjost prostorov.



Čakalnice so umeščene na razširjene hodnike, kjer so že nameščeni ekrani, saj nameravajo po besedah direktorja ZD Piran Matjaža Krajnca kmalu uvesti podoben sistem naročanja, kot ga je uspešno zasnovala Splošna bolnišnica Izola. Stene na hodnikih pa so pobarvali z velikimi krogi različnih barv, s katerimi skušajo pomagati pacientom pri orientaciji.



Sandi Pirš je pojasnil, da je objekt pritličen iz dveh razlogov. Na prvem mestu zaradi urbanistične zasnove tega dela Lucije, ki je zasnovan kot nekakšen zeleni otok in osrednji prostor naselja, v katerem je tudi Park Sonce. Če bi tu zgradili višji objekt, bi ta seveda zapiral pogled številnim stanovalcem iz lucijskih blokov proti morju, marini in proti jugu. Prav zaradi ohranjanja kakovosti bivanja ter večje preglednosti in odprtosti ob morju je bila odločitev o ohranitvi pritličnega objekta smiselna. Na pol hektarja velikem ozemlju zdravstvenega doma so uredili dve parkirišči in posadili več zelenja ter dreves, kot jih je bilo pred gradnjo. Eden od razlogov za pritlični objekt so bili tudi temelji. Večji del nove stavbe so postavili na obstoječo utrjeno na mulju plavajočo temeljno ploščo. Če bi ga hoteli nadzidati, bi morali temelje nujno graditi s piloti, kar bi bistveno podražilo gradnjo.
Nekateri krajani so se med gradnjo obregnili tudi ob brisoleje, vertikalna senčila ob zahodni fasadi. Ta skrbijo za delno senčenje stavbe pa tudi za poenotenje videza pročelja v delu, kjer je bila pred nekaj leti v nekoliko drugačnem slogu prenovljena lekarna. Prenova lekarne zdaj ne bi bila racionalna in jo je bilo treba nekako povezati v celoto.
 

Popoln energetski objekt

Sicer pa so za tehnološko napreden standard poskrbeli izvajalci iz mariborskega podjetja Lumar, ki je vodilni proizvajalec nizkoenergijskih in pasivnih objektov v državi. »Uporabili smo najvišje možne standarde. Okna in vrata imajo trislojna stekla, so lesena z aluminijasto zunanjo zaščito, kar bo olajšalo kasnejše vzdrževanje. Tudi izolacija v zunanjih (kar 40 centimetrov debelih) stenah je ekološka in v vsaj 75 odstotkih iz naravnih materialov (predvsem les). Samo pod temeljno ploščo smo morali vgraditi umetne materiale, ki zagotavljajo zadostno tlačno trdnost in so odporni proti vlagi. Zgradili smo zelo dobro toplotno izoliran in zračno tesen objekt, s posebej izbranimi materiali, da ne prihaja do pregrevanja ali ohlajanja stavbe. V primerjavi s 40 let starim objektom bo ta porabil le deset do petnajst odstotkov energije na enoto površine,« je pojasnil direktor Lumarja Gorazd Šmid in dodal, da objekta ni treba zračiti, ker ima vgrajeno zelo sodobno prezračevanje z vračanjem energije (zrak, ki odhaja iz prostorov, hkrati segreva svež zrak, ki prihaja).



Na ravni strehi (še) niso namestili fotonapetostne elektrarne, vendar je ta površina idealna za takšno rabo. »Določeni elementi strehe so grajeni tako, da omogočajo dodatno vgradnjo fotonapetostnega sistema,« je dejal Gorazd Šmid. Če se je stari zdravstveni dom amortiziral v štiridesetih letih, pa bi novi objekt ob primernem vzdrževanju moral preživeti sto let, je zatrdil direktor Lumarja. Podjetje ima veliko izkušenj pri gradnji vrtcev in predvsem zasebnih hiš. Na leto izdelajo kakih sto enot (predvsem hiš), dobro tretjino proizvodnje izvozijo, predvsem v Avstrijo, Švico in Italijo, in imajo za 18 milijonov evrov prometa.

Čeprav je občinska opozicija vztrajno opozarjala, da bo objekt predrag, pa je resnica drugačna. Lumar in Grafist (gradbena dela) sta za svoje delo prejela le 4,5 milijona evrov (preračunano je to manj kot 1500 evrov na kvadratni meter površine) in velikega zaslužka pri tem poslu ni bilo. Občina je prejela 1,03 milijona evrov nepovratnih sredstev Eko sklada in dodatnih 200.000 evrov od ministrstva za zdravje za ureditev sodobnega centra za krepitev zdravja (preventiva). Podoben znesek, kolikor ga je država prispevala iz Eko sklada, pa je na drugi strani pobrala z 22-odstotnim DDV.

Zdravstveni dom Piran je bil pred leti (po številu zaposlenih) predzadnji po velikosti v državi, zdaj pa ima (predvsem zaradi vračanja zasebnih koncesij) 80 zaposlenih, od tega petnajst zdravnikov in štiri zobozdravnike, in po velikosti sodi v sredino spodnje polovice lestvice slovenskih zdravstvenih domov.