Zavézništvo

Zavezništvo po SSKJ2 označuje zavezniško razmerje, zavezniški pa pomeni 'nanašajoč se na zaveznike'; obe besedi sta mladi, potrjeni šele po letu 1900. Malce starejša beseda zaveznik (izpričana v 19. stoletju) ima pomensko razlago 'kdor koga podpira, mu pomaga v njegovih prizadevanjih, zlasti ko mu kdo drug nasprotuje'. Nekoliko drugače besedo zavezništvo predstavlja Sinonimni slovar slovenskega jezika, in sicer s pomenom 'razmerje, ki nastane z dejanjem, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati'. V prvi razlagi pomena sta tako poudarjeni sestavini podpora in pomoč, v drugi pa zaveza. Pomen besede zaveznik (in s tem zavezništvo) torej ni nujno tesno vezan na samostalnik zaveza.

V starejšem času se ob besedah na zavez- (predpona za-) pojavljajo sopomenske oblike na zvez- (predpona s-), tako zveznik ob zaveznik, zveza ob zaveza, zvezen ob zavezen, na primer zavezna država = zvezna država, včasih očitno brez pomenske sestavine, ki jo sicer kaže izglagolska izpeljanka zaveza, 'kar koga zavezuje, kar se kdo zaveže storiti, delati' in 'dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati', sicer potrjena že v 16. stoletju, na primer Ta Sveti Karſt je ena vezhna Savesa (Trubar), h glagolu zavezáti. Beseda zaveznik bi torej lahko bila le varianta besede zveznik oziroma tvorjena iz besede zaveza kot variante besede zveza s predpono s- kot v drugih slovanskih jezikih, prim. hrvaško saveznik k savez, rusko sojuznik k sojuz. Na nastanek besede zavezništvo je sploh lahko vplivala hrvaška beseda savezništvo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: Miha Sušnik.