Že od začetka izbruha novega koronavirusa se oziramo k zadnji veliki epidemiji, črnim kozam v Jugoslaviji, ki so leta 1972 izbruhnile na Kosovu. A kot razmišljajo sogovorniki, ki so jo tako ali drugače doživeli, je bila v primerjavi z epidemijo covida-19 v marsičem predvsem drugačna. Osemindvajsetega marca 1972 je bila v časniku Delo objavljena odredba o obveznem cepljenju prebivalstva, starejšega od enega leta, čeprav je bilo prebivalstvo proti tej bolezni že cepljeno.

»Živo se spominjam, kako so nas cepili v šoli, bilo je nujno in brez opravičljivih izgovorov,« pravi predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je tudi to epidemijo natančno popisala v svoji strokovni literaturi.

Preko muslimanskega derviša, ki se je okužil na romanju v Meko in Medino oziroma na poti po Iraku in bolezen prinesel domov v Džakovico na Kosovo, se je okužilo skupno 175 ljudi, od katerih jih je umrlo 35. Večina jih je bila necepljenih oziroma nepopolno cepljenih. Skupno je epidemija trajala 57 dni, razglašeno je bilo vojno stanje, dva meseca je trajala karantena, zaprte so bile državne meje, saj je smrtnost pri kozah lahko tudi 30-odstotna, sogovornica povzema razmere in statistiko tistega časa.

Pa je bilo res nujno precepiti vso Jugoslavijo, glede na to, da je bilo prebivalstvo večinoma cepljeno? »Dejstvo je, da so črne koze prepoznali prepozno, šele 28. dan po vnosu na Kosovo, saj so se kazale v zelo atipični obliki, zdravstveni delavci te bolezni tudi skorajda niso več srečevali, da bi nanjo posumili. Zadnji primeri v Evropi so bili prepoznani okoli leta 1958. Romar, ki je bolezen prinesel v Jugoslavijo, se je pred potovanjem moral cepiti, a si je cepivo izločil, kolikor mu je to uspelo, in je bil zato le delno imun. Tako so imele koze drugačen potek, razširile so se po Kosovu, južni Srbiji, Beogradu in še kje,« odgovarja sogovornica.

Zaradi strahu, da bi prišlo do okužb zunaj Jugoslavije, tudi preko gastarbajterjev, delavcev, ki so v tistem času začasno delali v tujini, pa se po njenih besedah niso ravnali le po načelu Svetovne zdravstvene organizacije, torej iskanju stikov in cepljenju, saj skoraj mesec dni po prvih stikih niso mogli več slediti vsem kontaktom, temveč so se odločili za vnovično cepljenje. V slabem mesecu dni so precepili 18 od 22 milijonov prebivalcev Jugoslavije, pri čemer sta pomagali vojska in Svetovna zdravstvena organizacija.

Božidar Voljč: Prišel je ukaz

Med zdravniki, ki so cepili, je bil tudi Božidar Voljč, takrat mlad družinski zdravnik v Ribnici, danes znan predvsem kot predsednik komisije za medicinsko etiko. »Prišel je ukaz, da bo treba precepiti celotno populacijo, in tako smo organizirali množično cepljenje: ambulante za predšolske in šolske otroke so cepile otroke, mi pa odrasle. Spomnim se, da se je prišlo cepit tudi ogromno starejših kmečkih žena, vso populacijo območja pa smo precepili v zgolj enem tednu,« je povedal. V nasprotju z današnjimi časi tedaj ni bilo zavračanja ali protestiranja, saj so ljudje še živeli v strahu pred otroškimi nalezljivimi boleznimi, davico, škrlatinko, oslovskim kašljem in otroško paralizo, zaradi katerih so njihovi bližnji, bratje, sestre utrpeli hude posledice ali celo umrli.

»Na pokopališčih so bili kar posebni otroški oddelki, saj je bila umrljivost med otroki visoka,« poudari sogovornik. Nad trenutnimi razmerami, zlasti slabo precepljenostjo prebivalstva, je zelo razočaran. »To še zdaleč ni samo zadeva vlade in pravne podlage, ampak še celega kupa drugih dejavnikov. Težko je verjeti, koliko je smešenja in zaničevanja stroke, zdravstvenih delavcev in znanstvenikov. Predvsem pa vsakdo lahko počne, kar ga je volja, in to brez vsakršne odgovornosti,« je kritičen Voljč.

Odredba o obveznem cepljenju, ki je bila objavljena tudi v Delu.

Andrej Bručan: Ni bilo lahko iti v žarišče epidemije

Šestnajst slovenskih zdravnikov in 19 sanitarnih tehnikov oziroma medicinskih sester ter dva šoferja je odšlo pomagat v sam epicenter epidemije. Za vodjo slovenske zdravstvene odprave v Metohijo na Kosovo je bil določen specializant na ljubljanski infekcijski kliniki Andrej Bručan (šele pozneje se je preusmeril v intenzivno interno medicino), ki meni, da obvezno cepljenje za vse skupine prebivalcev ne bi bilo potrebno. »Tisti, ki smo služili vojaški rok, smo bili namreč pri vojakih še enkrat cepljeni, tako da smo gotovo imeli zadosti protiteles proti tej bolezni, manj so bile zaščitene ženske, ki so bile cepljenje le v otroštvu,« je povedal.

Razmere še zdaleč niso podobne današnjim, ko je novi koronavirus ves svet pahnil v pandemijo, poudarja. »Takrat črnih koz po svetu skorajda ni bilo več, ta izbruh se je razširil po Kosovu in južni Srbiji zato, ker so bili ljudje v tistih krajih slabše precepljeni. In če bi oblasti to območje zadržale v karanteni in precepile tamkajšnje prebivalce, bi bil to povsem zadosten ukrep,« je prepričan. Problematično – podobno kot ob izbruhu aktualne pandemije v Wuhanu – pa je bilo po njegovih besedah predvsem, da so bolezen nekaj časa skrivali, nekateri primeri obolelih so bili za povrh narobe diagnosticirani, celo kot alergijske reakcije.

Odločitev, da gre slovenska ekipa na Kosovo, je padla nenadoma, še danes ne ve, zakaj so tja poslali prav ekipo slovenskih zdravnikov in medicinskega osebja. »Ob 8. uri zjutraj smo bili v službi, kjer smo cepili ljudi, uro zatem so nas poklicali na zdravstveno ministrstvo oziroma sekretariat za zdravstvo. Za zaščito so nam vbrizgali še imunoglobuline, ob 14. uri smo že sedeli na vlaku,« je povedal. A ker takšna zaščita – v zadnjico – precej boli, jim je v spominu ostalo tudi potovanje na lesenih klopeh, ki je trajalo kar dvajset ur.

Pa jih je bilo kaj strah, da bi na odpravi zboleli za črnimi kozami? »Mislim, da so bile bolj v strahu kolegice, ni bilo lahko iti v žarišče epidemije. In na Kosovu, na območju reke Drim v Metohiji, je v nasprotju z našimi kraji vladala strašna panika. Zdravnikov ni bilo, saj so se razbežali. To je bila bolezen, pri kateri (lahko) umre vsak tretji oboleli,« poudarja sogovornik.

V glavnem so cepili po vaseh

Najprej je bil določen za pomoč v bolnici, kamor so hospitalizirali paciente s črnimi kozami, a so ga že po enem dnevu poslali na teren cepit ljudi. »V bolnišnici je bilo okoli trideset bolnikov, ki so imeli zelo različne oblike bolezni, in tudi za nas zdravnike, vajene marsičesa, je bilo kar težko videti tiste najhujše primere, ki so trpeli zaradi krvavitev po vsem telesu,« priznava.

Črne koze se kažejo v obliki gnojnih mehurčkov po telesu, spremlja jo vročina, pri hujši obliki bolezni je smrtnost lahko tudi 30-odstotna.

S kolegi je bival v nekem hotelu v Peći, kjer so zanje lepo skrbeli, pravi, po terenu pa so se vozili med drugim tudi s fičom, ki ga je na Kosovo dal prepeljati Zdravstveni dom Kranj. A neko jutro je ostal brez vseh štirih koles in tako se vanj do konca enomesečne odprave niso več usedli. Kaj pa zaščitna oprema? »Drugega kot maske in razkužila nismo imeli in niti nismo potrebovali, saj je bila tudi večina ljudi, ki smo jih cepili, že precepljena,« je povedal.

V glavnem so cepili po vaseh. »Toda to je bil poseben izziv, saj so bile tamkajšnje hiše ograjene z visokim zidom, vanje pa ni bilo mogoče priti, razen če te je povabil gospodar. Žensk ne bi smeli niti videti, kaj šele cepiti, odkrili smo še kakšne majhne otroke … Naša naloga je bila zelo težavna, ker so se ljudje bali, kaj jim hočemo dati, tako da smo jih v cepljenje prepričevali celo s policijo. In mimogrede smo tako odkrili še kakšno novo hišno številko pa tudi prebivalca,« se spominja v smehu.

Tudi on je razočaran nad trenutnimi epidemičnimi razmerami. »Težko je razumeti proticepilsko akcijo, ki so odvija na družbenih omrežjih, pa tudi, da se ljudje ne cepijo samo zato, ker jim ni všeč tisti, ki je na oblasti. Slaba precepljenost in neupoštevanje ukrepov, kar je zaradi škodovanja drugim ne le moralno sporno, ampak tudi kaznivo, polni bolnišnice zlasti v nekdanjih državah vzhodnega bloka. Zanimiv primer je Nemčija, ki ima v svojem nekdanjem zahodnem delu zelo dobro precepljenost, vzhodnem pa slabo,« komentira aktualne razmere sogovornik.

Vinko Dolenc: Izolirati, informirati, vakcinirati

V odpravi je bil tudi tedanji specializant nevrokirurgije Vinko Dolenc, ki se je kar sam prijavil. »Kjer je bolezen, je treba pomagati. Seveda je bilo nekaj strahu, če bi trdil, da človeka ni strah infekcijske bolezni, bi lagal, tudi vprašanje, ali me je na terenu kaj presunilo, je precej romantično. Ja, ni bilo posebno lepo, ko smo primere črnih koz prepoznali pri ljudeh, ki smo jih obiskovali in jih morali poslati v bolnišnico,« pravi tudi Dolenc, ki je tam prvič videl to bolezen v živo. Kot dodaja, sam ni dobil kakšne zaščite z imunoglobulini. »Delovali pa smo po načelu: ljudi izolirati, jih informirati in vakcinirati. To je edino pravilo, ki pelje do uspeha tudi v tej epidemiji, zato je treba zaupati stroki,« še poudari.