Vsi fantiči in vsi dekliči v sholo!

Šola je zakon, pravita učenca Ana in Blaž, najnovejša junaka Slovenskega šolskega muzeja, s katerima se je, skupaj z modro sovico Zofi, mogoče sprehoditi po novi stalni razstavi v hiši na Plečnikovem trgu 1 v Ljubljani. Hiša v središču mesta je od nekdaj povezana s šolstvom, tam sta bili že uršulinska šola in šola za medicinske sestre, od danes pa je v prenovljenih prostorih razstrta vsa zgodovina vzgoje in izobraževanja na Slovenskem. To je razstava, ki ne potrjuje le, da je šola odsev časa in prostora, ampak se zelo uspešno poigrava z našimi čustvi in spomini na mladost.

Vsi fantiči in vsi dekliči v sholo! To je ena od vodilnih misli, ki na razstavi Slovenskega šolskega muzeja uvede v obdobje razsvetljenega absolutizma, ko so bili postavljeni temelji za šolo, je poudarila Marjetka Balkovec Debevec, kustosnja in vodja avtorske skupine, ki je razstavo snovala vse od leta 2014. Prelomna je seveda splošna šolska naredba Marije Terezije, prvi osnovnošolski zakon, ki je uvedel obvezno šolanje in bistveno pripomogel k odpravljanju nepismenosti med prebivalstvom.

Kako pa učenca Ana in Blaž, ki razkrivata vse od A do Ž, predstavita to pomembno obdobje? »Se še spomnite, kaj vam je nazadnje prinesel Miklavž?« sprašujeta v mali beležki, ki je pravzaprav nekakšen vodnik po razstavi. Prav na miklavževo leta 1774 je namreč omejena vladarica, o kateri je mogoče izvedeti še, da se je v mladosti naučila več jezikov, da je bila uspešna plesalka, pevka in igralka in da je rodila kar 16 otrok, objavila ta zakon. »Boste morda rekli, da je to kazen?« še vpraša navihana Ana. Odgovor je seveda: Šola je zakon!

Takšen naslov stalne razstave nosi dva pomena. »Prvi je zagotovo ta, da šolstvo temelji na zakonodaji,« je pojasnila Marjetka Balkovec Debevec, »vsaj od takrat, ko je Marija Terezija izdala prvi osnovnošolski zakon in seveda pred tem že podržavila šolstvo. Drugi vidik pa je, da je šola pravzaprav življenje, splet različnega dogajanja, spominov, ki nikoli ne usahnejo, in zato je v vsakdanjem življenju otrok šola res zakon.«

Trinajst obdobij: od pradavnine do samostojnosti

Razstava, ki so jo arhitekti biroja Svet vmes pod vodstvom Ane Kreč zasnovali kot veliko dolgo črno tablo, pred katero se znajde obiskovalec, se kajpada začne že bistveno prej – v prazgodovini, ko še ni stala nobena šola in ni bil zapisan noben šolski zakon, pa vendar so se otroci ves čas učili. Čeprav niso poznali črk in številk, so se sporazumevali in računali, kakor razstava spomni, da se pravzaprav ves čas učimo. Sledi še dvanajst zgodovinskih obdobij, vsako je zaznamovano s svojo barvo, s svojimi značilnostmi in artefakti, ki so sestavljali takratno učenje in šolo. Grafično so razstavo z ilustracijami, ki simpatično zaznamujejo posamezna obdobja, opremile članice skupine Padalci.

Za nekatera obdobja artefaktov skoraj ni, zato je bilo treba včasih pokazati precej kreativnosti in jih tudi poustvariti, je dejal kustos Marko Ljubič, ki je poskrbel za vsebino najdaljšega obdobja, srednjega veka, in najkrajšega, sodobnosti. V srednjem​ ​
veku je šolstvo skoraj v celoti delovalo v okviru Cerkve, pomembno vodilo, ki jo je opredeljevalo, je bilo Ora et labora, moli in delaj. Pa vendar je bil prostor tudi za prosti čas, ki ga v tem obdobju zaznamuje šah. V tem primeru jim je ob sodobnih figuricah uspelo razstaviti replike takšnih, s kakršnimi so igrali v srednjem veku. Del vsakega vsebinskega sklopa je poleg učnih in drugih pripomočkov tudi igrača, značilna za tisto obdobje.

Na povsem drug problem kot pri srednjem veku, za katerega šolskih artefaktov tako rekoč ni, je sodobnost, ko jih je na pretek, pa čeprav se z digitalizacijo hkrati po svoje izgubljajo. Obdobje Slovenije kot samostojne države prikaže širok razpon najrazličnejših pisal in zvezkov, hkrati pa računalniški zaslon, belo knjigo o vzgoji in izobraževanju ter druge majhne radosti, kot je obleka za maturantski ples. Ali kot težave najstnika Blaža, ki kajpada ne misli na maturo, ampak na vse drugo: »Imam pa smolo, same afne okrog mene! Tiste elektronske so vsaj koristne. Saj res, še učiteljici moram poslati domačo nalogo prek zooma!« Da, tudi obdobje pandemije je že prišlo skozi vrata šolskega muzeja.

Lepo je v naši domovini biti mlad

Medtem ko se bodo starejši šolarji najbolj prepoznali v tem zadnjem obdobju, se bodo njihovi starši in stari starši svojih šolskih dni spomnili ob obdobju socializma in napisu Za domovino – s Titom naprej. Pa ob učilnici z značilno opremo: zeleno tablo, zelenimi šolskimi mizami, pisanimi ploščicami likov, kakršne so uporabljali pri matematiki, značilnim zemljevidom nekdanje skupne domovine, s fotografijo maršala Tita na steni ter tistim znanim besedilom Lepo je v naši domovini biti mlad, ki so ga prepevali, ko so dali »častno pionirsko« zaobljubo.

V šolske učilnice lahko obiskovalci pokukajo tudi v drugih obdobjih in zlasti najmlajši podoživijo šolski pouk v povsem drugih časih, časih, ko so učiteljice otroke poslale klečat na poleno, kakor je mogoče videti v učilnici z datumom 22. sušec 1898. V njej marljiva učenka na črno tablo piše: Kdor se mlad uči, za starost poskrbi. Kot je pred odprtjem razstave poudaril direktor šolskega muzeja Stane Okoliš, prav s podoživljanjem preteklosti lahko pridemo do spoznanj, da je tudi to sestavni del naše kulturne dediščine in da jo je treba ustrezno vrednotiti.

Nova stalna razstava, ki je bila nujna tudi zaradi prilagajanja sodobnim muzejskim smernicam, je sovpadla s prenovo muzeja, zahtevna pa je bila tudi zaradi sodelovanja (vsaj) sedmih kustosinj in kustosov, kot so na včerajšnji predstavitvi pripovedovali sodelujoči. Pa vendar njihovo delo ni končano, kajti pouk se nadaljuje. Šola prihodnosti je tema, s katero gre razstava naprej ter s ključnim vprašanjem, ki ga Ani in Blažu v beležki postavi sovica Zofi: Kaj mislita, kakšna bo šola prihodnosti? Blaž zagovarja, da bo virtualna, Ana oporeka, da bodo ljudje končno spoznali, kako pomembna je narava, ki nas obdaja. Sovica ju mirno pomiri: »Mislim, da bosta v šoli prihodnosti združeni obe vajini ideji. O, da bi bili le otroci še naprej vedoželjni, radoživi, iznajdljivi, predvsem pa dobri sošolci in prijatelji.«