Ob novoodkritem portretu Franceta Prešerna se porajajo vprašanja o pesnikovi (javni) podobi, pomenu zbirk, kultu osebnosti in literarnem kanonu.
Galerija
<em>Portret svetlolasega moškega </em>(<em>Portret plavokosog muškarca</em>), sredina 19. stoletja, tempera na papirju, 8,2 × 7 cm. FOTO: arhiv Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu
V nadaljevanju preberite:
Med brskanjem po obsežni zbirki Muzeja za umetnost in obrt v Zagrebu je umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj naletel na manjši akvarelni Portret plavokosog muškarca (Portret svetlolasega moškega), datiran v sredino 19. stoletja, ki naj bi veljal za poprej neodkriti portret Franceta Prešerna. Šerbelj predpostavlja, da je omenjeno delo kot predlogo za svoj znameniti oljni portret »naslikal Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, ki je leta 1835 prišel v Ljubljano in se leta 1867 preselil v Gradec; v Ljubljani se je gotovo srečeval s Prešernom, kajti drugače mu ne bi naročili, da ga naslika. Odkriti akvarelni portret Prešerna je sicer nastal po pesnikovi smrti, a vizualni spomin vsakega slikarja je gotovo nadpovprečen, zato lahko zaupamo tej miniaturi na papirju in smo korak bliže pesnikovi avtentični podobi.«
Kot dodaja skrbnik Rokopisne zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici Marijan Rupert, je je »vsaka takšna spominska podoba seveda hkrati že interpretacija osebnosti«, ob takšnih predpostavkah pa se neizogibno pojavi tudi vprašanje, kakšno vlogo pri tem igrajo javne – muzejske in galerijske – ter zasebne zbirke, čemu jih je smiselno ohranjati, razširjati, a tudi rekontekstualizirati.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji