Vse smo Marie Kondo

Kolegica je navrgla, da se k njim enkrat na teden pripelje ženska, da pospravi stanovanje. »Kot je treba,« je dodala. »K nam se takšna pripelje vsak dan,« nisem hotela zaostajati, »in to naravnost iz Ljubljane.« Po sekundi tišine so se kolegičina usta raztegnila v širok nasmeh: »Ah, ja, seveda, ti si ta.« »Marie Kondo, pospravljavka, kot je treba,« sem dodala.



V bistvu smo vse Marie Kondo. Enkrat bolj, drugič manj, v glavnem pa vsak dan. Marie Kondo je z metodo pospravljanja po načelu minimalizma konmari navdušila svet in postala ena od najvplivnejših ljudi na svetu. A v bistvu vsaka Marie pospravlja po svojih pravilih. Pravila naše, »ljubljanske Marie«, recimo, spravljajo v obup vse družinske člane, saj pospravi tako temeljito, da nihče več dni ničesar ne najde. Še sama ne. Najtrdnejši dokaz njenega pretanjenega smisla za pospravljanje je, da je celo pes že nekajkrat zaman iskal svojo kost. Pa ima lovske gene in visoko razvit voh! A naša Marie ne popušča. Vse stvari pač ne morejo biti nenehno pri roki ali pri taci. Ali na pultu. Ali na mizi. Ali med pajčevino za omaro. Vse takoj na doseg roke. Ne gre!
Japonska Marie dokazuje drugače. Če vržeš stran vse, kar te ne radosti, razliko pa pospraviš in lepo zložiš v omare in predale, ugotoviš, da je zlahka dosegljivo vse. A do tega »vse« je treba priti: stegniti roko, se skloniti, odpreti predal, zapreti predal, se poravnati ... Koliko truda je vendar treba – denimo za en nož! Naša Marie se nenehno sooča z logiko, po kateri imajo pametni ljudje nož za rezanje kruha ves čas na pultu. Čemu ga vsakič vračati v predal? Saj se bo prej obrabil. Ali pa se bo obrabil njihov – kolk. Ali čemu zložiti časopis, če veš, da ga boš še bral? Temu se reče racionalna uporaba in ta narekuje, da je časopis ure dolgo razgrnjen na mizi. Adijo, feng šuj.



Včeraj je naša Marie odnesla v smetnjak dva para sandal in razcefran sončnik. Ne pa tudi starega, enako zdelanega dežnika. Kaj pa ta? Ah, je rekla, jesen prihaja, mokro bo, ves čas ga bo treba imeti pri roki …