Vloga pegaza in FBI pri ugrabitvi princese

Ugrabitev petintridesetletne princese Latife, hčere avtoritarnega dubajskega šejka in premierja Združenih arabskih emiratov Mohameda bin Rašida Al Maktuma, je morda med drugim omogočil izraelski vohunski program pegaz, pojavili so se tudi namigi, da je k uspehu akcije v Indijskem oceanu nevede pripomogel ameriški zvezni preiskovalni urad.

Dubajska princesa Latifa se po drugem poskusu bega iz dežele, ki jo s trdo roko vodi šejk Al Maktum – prvič je poskusila priti v Oman, a so jo prestregli in za tri leta zaprli, drugič pa so bile njen cilj Združene države Amerike, a po ovinku čez Indijo – ni več pojavila v javnosti, torej vse od leta 2018.



Mediji so lahko pograbili le nekaj fotografij, ki dokazujejo, da je še živa. Pred tremi leti jo je bilo mogoče videti na sliki z obeda z irsko premierko Mary Robinson, nekdanjo visoko komisarko Združenih narodov za človekove pravice. Ta je najprej zatrdila, da se ji je zdela princesa v slabem duševnem stanju, a da njena družina zanjo dobro skrbi, kasneje pa je televiziji BBC priznala, da so jo pravzaprav strahotno prevarali.
 

Preveč digitalnih sledi

Letos sta se na družbenih omrežjih pojavili dve fotografiji, na prvi je princesa posneta s prijateljicami v restavraciji enega od dubajskih nakupovalnih središč, na drugi je v ozadju mogoče prepoznati terminal madridskega letališča, pojavil se je tudi posnetek na youtubu, v katerem bleda princesa pred pobegom ugotavlja: »Talka sem, vilo so spremenili v zapor.« Časnik Washington Post je objavil, da so bile številke princesinega telefona in telefonov njenih bližnjih prijateljev na seznamu potencialnih žrtev prisluškovanja s pegazom, programom izraelske družbe NSO Group, tik preden je leta 2018 izginila.
O natančno načrtovanem pobegu pred tremi leti je zdaj znano več, sfižil se je, ker so princesa in njeni sopotniki pustili preveč digitalnih sledi.

Latifa je pobegnila s pomočjo finske prijateljice in učiteljice fitnesa in borilnih veščin Tiine Jauhiainen in nekdanjega francoskega obveščevalca Hervéja Jauberta. S Francozom sta svoja mobilna telefona pustila v toaleti dubajske francoske kavarne La Serre, Jaubert jo je do obale Arabskega morja prepeljal tako, da se je skrila v prtljažnik najprej enega in potem še drugega terenskega vozila, nato sta se z napihljivim čolnom in vodnim skuterjem odpeljala do luksuzne dvojambornice Nostromo, s katero naj bi ubežnica dosegla Šrilanko ali Indijo, od tam pa poletela v ZDA in zaprosila za politični azil.



Ni šlo po njenih načrtih, jadrnico so tik pred ciljem z odobritvijo indijskega premiera Modija napadli indijski komandosi in jo izročili emiratskim varnostnim častnikom, ti pa so jo vrnili v Dubaj. Washington Post navaja, da ni znano, kako zelo je na uspešno ugrabitev princese vplival izraelski vohunski program, preiskava časnika USA Today pa je pokazala nenavadno vpletenost ameriškega zveznega preiskovalnega urada.

Dubajska vlada se je ob princesinem pobegu obrnila na agenta FBI, zaposlenega na konzulatu v Dubaju. Zavedli so ga s trditvijo, da so princeso ugrabili in da zanjo zahtevajo odkupnino; agent je poklical v Washington, a ni dobil posebnih navodil, zato je poklical družbo, ki je skrbela za dva satelitska telefona na ladji, po katerih je princesa komunicirala, in brez sodnega naloga, zgolj z zatrjevanjem, da je v nevarnosti hči ameriškega zaveznika na Bližnjem vzhodu, dobil podatke o lokaciji ladje in jih predal dubajskim oblastem. Pravni strokovnjaki te poteze komentirajo kot kršitev običajnih postopkov preiskovalnega urada.