Kako so Orlove ekipe vohljale po slovenskem podeželju

Šestnajst parov čevljev, po možnosti žirovskih gojzaric, ter 16 plaščev in zračnic za kolesa je vseboval seznam na prošnji, ki jo je malo po drugi svetovni vojni Etnografski muzej v Ljubljani poslal na ministrstvo za industrijo in rudarstvo. Potrebovali so jih člani terenskih ekip, ki so se leta 1948 pod vodstvom ravnatelja dr. Borisa Orla odpravili na podeželje, da bi popisali slovensko etnografsko dediščino. Ta še danes predstavlja pomembni del gradiva Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), ki letos praznuje stoletnico obstoja.

Več kot 30.000 predmetov slovenske dediščine

Razstava Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom je poklon prvemu povojnemu ravnatelju tega muzeja Borisu Orlu in njegovim ekipam, pa tudi tistim, ki so delo nadaljevale še pod vodstvom Borisa Kuharja, je poudaril kustos Miha Špiček, vodja oddelka za dokumentacijo. Razstava, ki sta jo zasnovala skupaj s kolegom Blažem Verbičem in bo odprta do 25. junija, že z naslovom razkriva, kako je potekalo delo raziskovalcev v tistih povojnih časih, prežetih s pomanjkanjem in tudi nezaupanjem ljudi.

Brez piskrov in pokrovač

Čeprav je bilo podeželje takrat še nerazvito, je Boris Orel, eno najprepoznavnejših imen slovenske etnologije, vizionarsko predvideval, da bi se lahko z industrializacijo in gradnjo tovarn, v katerih so se množično zaposlovali tudi kmetje, izgubilo veliko dragocenega etnografskega gradiva. »Čim več rešiti – to je bila zanj prva naloga muzeja,« se je 50 let po Orlovi smrti (umrl je leta 1962) spominjala etnologinja Fanči Šarf, ki je bila njegova desna roka.

»Ko je začel mandat ravnatelja, je naredil revizijo in ugotovil, da je v muzeju zbrana predvsem ljudska umetnost, pogrešal pa je druga področja ljudske kulture in dediščine,« je povedal Špiček. Predvsem pa je bilo zbrano gradivo geografsko neenakovredno zastopano. Muzej, ki je bil ustanovljen leta 1923, je podedoval nekaj zbirk Kranjskega deželnega muzeja, kjer so dajali poudarek bolj Gorenjski in še nekaterim pokrajinam, druge pa so bile skoraj povsem spregledane, denimo Primorska (kar je razumljivo, je dodal Špiček, saj je bil ta del Slovenije dolgo pod Italijo) in Dolenjska.

Na ti območji so se leta 1948 usmerile prve Orlove ekipe, ki so jih sestavljali v glavnem kustosi muzeja, pomagali pa so jim strokovnjaki z različnih področij pa tudi dijaki in risarji iz šole za umetno obrt. Na pot so se podali z vlakom, s tovornjaki, kolesi in peš, zato so bili zlasti na hribovitih območjih nujna oprema dobri gojzarji – vodstvo muzeja je ministrstvo posebej prosilo za žirovske – ter plašči in zračnice za kolesa.

Na terenu so ostali po mesec dni; tam jih seveda niso čakale hotelske namestitve, ampak so prenočevali v šolah in drugih priložnostnih prostorih. Vsak član ekipe je moral imeti s seboj svoj jedilni pribor, krožnik in skodelico ter posteljnino in odejo. Je pa Orel krajevni odbor vendarle zaprosil, da jim zagotovi posode za kuhanje, saj bi sicer »čudno in nerodno zgledalo, da prenašamo po svetu piskre in pokrovače«. Fanči Šarf je prav tako zelo slikovito opisala, kakšne so bile higienske razmere: »Umivale in bolh otresale smo se zvečer ob potoku ali kasneje ob kakšnem vodnjaku, ob deževnih dneh pa pod kapom.« Da je bilo delo naporno, dokazuje tudi dejstvo, je povedal Špiček, da so jim pripadale živilske karte za delavce, ki so opravljali težka fizična dela, ne tiste za zaposlene v pisarnah.

Strog in sistematičen

To so bili časi, ko se je tudi študij etnologije na območju Slovenije šele uveljavljal. Boris Orel je bil sicer po poklicu bančnik, a so ga ves čas zelo zanimale ljudske šege, folklora in etnologija, pisal je članke o tem in sodeloval pri temeljnem delu, Narodopisju Slovencev (prvi in drugi zvezek sta izšla v letih 1944 in 1952). Formalno izobrazbo s področja etnologije je dobil kar nekaj let po tistem, ko je leta 1945 prevzel vodenje etnografskega muzeja: leta 1958 je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral, leto pozneje še doktoriral. A izkušnje iz bančništva – delal je kot uslužbenec Ljubljanske kreditne banke in nato kot blagajnik podružnice Jugoslavenske banke v Ljubljani – so mu prišle prav tudi pri terenskem delu, pa ne le po finančni plati, temveč organizacijsko. »Bil je zelo sistematičen in strog,« ga je opisal sogovornik.

O tem priča njegov portret, ki ga je avtor Bine Rogelj opremil s pripisom Bič. Takšen vzdevek so mu nadeli sodelavci, a se mu niti sam ni upiral, saj se je zavedal, da je zahteven vodja. Njegovo nrav je mogoče razbrati tudi s fotografij: obraz Borisa Orla, oblečenega v pumparice, obutega v gojzarje in pokritega s čepico, je v glavnem resen, pa čeprav je obdan s sodelavci, ki se razposajeno smejejo.

Pomoč pri delu, tobak in bonboni

Raziskovalci so se pred odhodom na teren dobro pripravili, poskušali poizvedeti, kateri vaščani so poznali ljudsko izročilo in so imeli različna znanje, pod vodstvom sistematičnega Borisa Orla so si pripravili tudi vprašalnike. A v tistih povojnih letih in času obvezne oddaje pridelkov so bili ljudje precej nezaupljivi do prišlekov iz Ljubljane, ki so hoteli stikati po njihovih domovih. »Na prvih terenih so jih nekoliko postrani gledali, zato so si poskušali zaupanje pridobiti tudi s pomočjo župnika, ki je vaščane pri maši pozval, da sodelujejo z etnologi,« je opisal Špiček.

Da bi pokazali, kaj delajo, so pripravljali predavanja. »Etnografski muzej prične 1. avgusta raziskovati vasi v okraju Grosuplje. Svoje delo, ki je velikega pomena za našo zgodovino, bodo člani muzejske delovne skupine pojasnili na predavanju s skioptičnimi slikami,« se je glasilo eno od vabil. Pomagali so tudi pri opravilih na polju, se oglasili s cigareti (Orel je tako ravnateljstvo Tobačne tovarne prosil za 500 cigaret Morava in 1000 cigaret Drava, ki pa so zelo hitro pošle) ali s prgiščem bonbonov ter pozneje morda priredili razstavo, kot je bila leta 1950 v prosvetnem domu v Šentvidu pri Stični.

Naoknica, ki so jo takrat pokazali kot primer etnografskega gradiva, je dobrih sedem desetletij pozneje na razstavi v SEM. Slednja je v osnovi fotografska, a tudi s predmeti pripoveduje o tem, kako je potekalo delo terenskih ekip, kaj so zbirale in kako. Vidimo lahko primera tehničnih in prostoročnih risb, ki so jih ustvarjale učenke Gizele Šuklje, prve diplomantke Jožeta Plečnika. Na ogled so posamezni predmeti, med njimi stara, doma izdelana kitara, na kateri sta napeti samo še dve struni, in ob njej fotografija njenih lastnic, pa pipici za sode in stare cokle, spet skupaj s fotografijo mojstra, ki jih je izdeloval.

Več kot 830 predmetov

Terenske ekipe, večinoma so imele od deset do dvajset članov, so med tovrstnim delom opravile nekakšno sondažo terena: »Šli so od hiše do hiše ter spraševali ljudi o njihovi duhovni kulturi, obrti, kmetijskem delu, materialni dediščini … Vse to so popisali, fotografirali, narisali, včasih tudi posneli,« je delo svojih predhodnikov povzel Miha Špiček.

Prvih 18 ekip je med letoma 1948 in 1962 s terena prineslo 835 predmetov, ki so zdaj del zakladnice SEM. Oddelek za dokumentacijo hrani skoraj 7740 fotografij, 4560 prostoročnih risb in nekaj manj kot 510 tehničnih. Ohranilo se je tudi 569 zvežčičev, ki jih raziskovalci držijo v rokah na številnih fotografijah, med njimi legendarni Milko Matičetov s svojo prepoznavno pričesko in zavzetim pogledom, s katerim razkriva, kako je z užitkom spremljal pripoved sogovornice za kolovratom, ali Boris Orel ob kmetu, ki pripoveduje in ob tem čohlja psa.

Orlovim odpravam, kakor jim še vedno pravijo v SEM, jih je sledilo še 14 (vse do leta 1982), tudi v devetdesetih so še raziskali Goriška brda, zdaj pa hodijo kustosi na teren predvsem posamično in tematsko. Kajti osnovna metoda etnološkega raziskovanja je, kot je dejal Miha Špiček, še vedno terensko delo.