Viadúkt

Besedo viadukt so zložili v 19. stoletju po zgledu rimskega akvadukta. Če vemo, da latinska beseda via pomeni »pot, cesta« in da ductus prevajamo z vodenje, lahko sklepamo o njenem pomenu, ne da bi si pri prepoznavanju pomena pomagali s slovarskimi priročniki. Če iz besedne zveze vodenje poti površno sklepamo o pomenu in izpeljemo, da gre za pot, ki nekam vodi, pa v slovarju izvemo natančno opredelitev. Ko pomen besede viadukt preverimo v Terminološkem slovarju betonskih konstrukcij, izvemo, da je to daljši most ali zaporedje spojenih mostov geometrijsko uniformirane zasnove konstrukcije, ki preko doline ali soteske premoščajo cesto ali železnico.

Ta infrastrukturni objekt bi danes poimenovali po slovensko, če bi viadukte na Slovenskem gradili v velikem številu, tako pa je ostalo pri poskusih. Naši predniki so se namreč trudili in začeli uporabljati besedi cestovod in potovod. O tem, da sta bili besedi v 19. stoletju živi, pričajo zgodovinski viri. V Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju sta zabeleženi beseda cestovod in njena nemška ustreznica der Viaduct. V besedilih tega obdobja najdemo tudi druge zapise, npr. pri Borovnici je pa daleč znan visok cestovod (viadukt), kteri veže dva hriba med sabo; Še eno uro naprej je Borovnica, kjer se zdaj krasno, važno delo izpeljuje, namreč čudovid potovod ali most za železnico.

Besedi cestovod in potovod se v slovenskem jeziku nista ustalili in tako smo v tem tednu prebirali novice o dokončanju viadukta Gabrovica. Ob poudarku, da po njem vodi železnica, se je samostalniku viadukt pridružil še pridevnik železniški. Ker pa se jezik ves čas spreminja, bomo morda nekega dne znova brali o cestovodih in potovodih, morda se bomo lahko pohvalili tudi s kako prekrivanko, npr. z železnicovodom ali tirovodom.

***​

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Manca Černivec.