Vesoljec svoje dobe

Čeprav A. I. dobro skriva svoje poreklo, je nekakšen oblikovalski E. T. novega milenija. Slovi kot prvi stol na svetu, ki je bil oblikovan »zunaj človeških možganov, navad in načina razmišljanja«, kot prvi, ki ga je oblikovala umetna inteligenca in ga industrijsko izdelujejo. A poleg njegovih roditeljev, programske opreme Autodesk in slovite italijanske znamke Kartell, je bil za njegovo rojstvo odločilen (človeški) boter, ki najbrž da res ni mogel biti kdo drug kot sloviti oblikovalski francoski oblikovalski zvezdnik Philippe Starck. Ne glede na to, da še danes poudarja, da nima računalnika, saj so njegove misli in svinčnik hitrejši od vsakega stroja, ter da ima ipad samo zato, da posluša glasbo.

Na letošnjem milanskem pohištvenem sejmu, kjer je stol A. I. debitiral, je Starck nase opozoril tudi kot dobitnik oblikovalske nagrade za življenjsko delo the design prize 2019, ki so jo med milanskim pohištvenim salonom tretjič podelili portal Designboom, revija Abitare in mesto Milano. Ob podelitvi je dejal, da ga veliko ljudi sprašuje, zakaj toliko dela, podnevi in ponoči. »Samo en razlog je: rodil sem se bolan in ta bolezen je, da se nikoli ne počutim živega. Vse življenje sem dvomil o svojem življenju, zato se tako trudim obstajati, in zdaj ste mi podelili to dosmrtno priznanje, prvič nekaj resničnega – da sem mrtev! Najlepša hvala!«

Že več kot 10.000 izdelkov oziroma projektov

V resnici, vsaj tako se zdi od daleč, mu ne zmanjkuje ne idej ne življenjske energije – morebiti skriva sliko, kakršno je imel Dorian Gray –, kljub temu da je pred tremi meseci vstopil v enainsedemdeseto leto. »Njegove misli švigajo hitreje kot besede,« je v enem zadnjih intervjujev v Elle Decorju decembra lani zapisala italijanska novinarka Caterina Lunghi, kljub kopici nepremičnin pa živi razpet med pristaniškim mestom Cascaisom blizu Lizbone in Benetkami. »Ne glede na to, koliko sem ustvaril, delam vedno več, še toliko novih stvari moram izdelati, toliko je novih idej in potreb. Vse se tako hitro spreminja, nastajajo potrebe, ki jih še pred nekaj leti ni bilo, zato je nanje treba odgovoriti,« ji je pripovedoval v beneški restavraciji Alajmo, nekdanjem slovitem Caffè Quadri s konca 18. stoletja, eni od premnogih, ki nosijo njegov podpis. Zanj so Benetke živi čudež v središču Evrope, pravzaprav njeni možgani. Šteje jih za resnično, miselno in geografsko središče Evrope.



Rodil se je v Parizu leta 1949. Kot sinu aeronavtičnega inženirja, ki je otroštvo preživel pod njegovo risalno mizo, pa je inovativnost postala obveza. Svoj prvi kos pohištva, 1968 Francesca, je oblikoval pri osemnajstih letih, ena prvih služb pa je bila pri slovitem modnem oblikovalcu Pierru Cardinu. V drugi polovici 70. let je ustanovil svoj prvi studio za industrijsko oblikovanje in v začetku 80. let še s štirimi oblikovalci za francoskega predsednika Françoisa Mitterranda opremil zasebne prostore v Elizejski palači. A med zvezdnike ga je izstrelila oprema kavarne Café Costes v Parizu leta 1984 in do leta 1990 so prodali kar 400.000 lupinastih stolov, ki jih je zasnoval zanjo, so navajali ob razstavi njegovih del pred desetletjem v newyorški MoMA. Konec 80. let je Parižane navduševal s svojim lokalom Cigale, soustanovitelj in solastnik Studia 54, nepremičninar Ian Schrager, pa ga je najel, da je za njegove newyorški hotel Royalton, miamijski Delano in Mondrian v Los Angelesu zasnoval vse do pip. In od tedaj je sebe gradil kot blagovno znamko, ki danes obsega več kot 10.000 projektov, med katerimi je bila tudi jahta Venus za ustanovitelja Appla Steva Jobsa.

Poskuša ustvariti svoj svet

Ko je pred desetimi leti obiskal Ljubljano, da bi s podjetjem Riko podpisal pogodbe o sodelovanju pod blagovno znamko Starck with Riko, pod katero so zrasle prefabricirane hiše P.A.T.H. na različnih koncih sveta, tudi 350 kvadratnih metrov velika hiša v steklu zanj in njegovo družino v vasi Montfort-l'Amaury med Parizom in Versaillesom, je v intervjuju za Sobotno prilogo med drugim povedal, da je bila šola sinteza vsega, česar ni razumel. »Ko spustiš v šolo dečka, kakršen sem bil, je isto, kot če bi golega pustil na luni. Imel nisem niti najmanjše ideje o tem, kaj mi ljudje za katedrom govorijo, zakaj, kakšna so pravila … Zato je bil moj edini način, da preživim, tako, da jih v svoji domišljiji mučim. Tudi danes ne razumem ničesar, vsaj to pa lahko, da ni ravno širše sprejemljivo mučiti ljudi. Poskušam ustvariti svoj svet. To je vse.«



Da se na domači spletni strani prebiješ skozi uradni zapis o njegovem življenju in delu, je treba pošteno vrteti kolešček računalniške miške. Predstavlja se kot izumitelj, ustvarjalec, arhitekt, oblikovalec, umetniški direktor in že v prvih vrsticah razglaša, da je njegova misija oziroma vizija izboljšati življenje čim večjega števila ljudi, ne glede na obliko. Teh pa je nešteto: od arhitekturnih projektov, jaht, vetrnih elektrarn in interierjev vse do japonk, lastne znamke piva in parfumov in dobesedno vesolja. Za zasebno družbo Axiom Space, ki raziskuje vesolje in želi naslednje leto popeljati posameznike na mednarodno vesoljsko postajo, je zasnoval interier bivanjskega modula. A množice ga najbrž še danes najbolj poznajo po ikoničnih kosih iz trde plastike, ki jih je ustvaril prav za Kartell; stola Louis Ghost in La Marie, zofe Bubble Club ter mizice stolčke, ki jih podpirata palčka Attila in Napoléon. V nepregledni množici najrazličnejših izdelkov je bil najbrž najmanjkrat prezrt še en vesoljec svoje dobe – ožemalnik citrusov Juicy Salif, ki ga je ustvaril za Alessi leta 1990.

Pravi, da »v njegovem življenju ni dela, samo igranje, radovednost, velikodušnost in vizija«, toda tudi pod njegovim za povrhu veselim videzom se skriva izredno črnogleda, temačna oseba. Po njegovem so vsi, ki premorejo smisel za humor, tudi nekoliko obupani. Obupan je bil že v mladosti. »Bil sem brez prihodnosti in idej o prihodnosti. Ničesar nisem počel, z nikomer se nisem pogovarjal, nisem imel prijateljev, še pohištva nisem imel v sobi. Bil sem zelo zaprt in nisem imel nobenih sanj. Potem sem se odločil, da bom vendarle obstajal in spoznal, da je edina stvar v življenju, ki jo lahko počnem, ustvarjanje. In ker sem bil tako zelo na tleh, sem začel neprekinjeno ustvarjati. Šele pri 50. sem priplaval na površje in zdaj sem nad gladino in nadaljujem z delom.« Ta mož, med drugim oče petih otrok, ki mu je umrla druga žena, je bil depresiven vse do 58. leta, ko je spoznal zdajšnjo ženo Jasmine, ki ji tudi v javnosti pogosto izkazuje občudovanje. Sva ena oseba v dveh telesih, ona je moja druga polovica, jo opisuje na svojem profilu na instagramu.


 

Njegov dan se deli v dva

Tudi sam opaža, da je globoko ustvarjalno razmišljanje zelo izčrpavajoče, saj možgani delajo na polno, da zmore toliko, pa pripisuje temu, da se njegov dan deli v dva. Z Jasmine vstajata med 6. in 7. uro, potem delata in si opoldne privoščita spanec. »Zagrneva zavese, se slečeva, bereva, spiva in se nato stuširava ... Tako imava v resnici dva dneva v enem, tudi ko drugič vstaneva, znova začneva – popoldne – z zajtrkom.« V rumenem Daily Mailu so bili še natančnejši, da za svojo kreativnost potrebuje seks dvakrat na dan. A bolj kot podnevi živi ponoči, je povedal že v mnogih intervjujih. V sanjah obiskuje kraje, kjer še nikoli ni bil, srečuje ljudi, ki jih še nikoli ni videl, vidi nove izume, ki jih svet še ne pozna, vidi, kako čist je zrak ali kako močna je svetloba, voha dišave, ki ne obstajajo. Vse skupaj je tako intenzivno in neverjetno, da meji na norost – in še sam ne ve, ali njegovo kreativnost poganjajo sanje ali pa so njegove sanje tako bujne zaradi njegove ustvarjalnosti. Toda nove dežele že do jutra pozabi, česar pa se spomni, hitro izbriše iz spomina. Menda je edini kos, ki ga je zrisal zjutraj po podobi iz sanj, miza za francoskega predsednika Françoisa Mitterranda.



Pred štirimi leti je za Gorenje ustvaril linijo gospodinjskih aparatov Gorenje by Starck, med njegovimi zadnjimi projekti je bila, denimo, največja zasebna jadrnica na svetu, 145 metrov dolga in 12.700 ton težka lepotica s 100-metrskimi jamborji, ki premorejo dvigala, njegov prvi pa je bil mučilnica, je v pogovoru pred časom potrdil novinarki Vesni Milek. »Malo čudno za šest- ali sedemletnega dečka, se vam ne zdi? Toda povem vam, bila je odlično narejena. Mama mi je pokazala skice; bila je neverjetno tehnološko izpopolnjena. V njej sem imel načrt, kje bo odtekala kri, kakšen bo prostor za ude, iz katerih bi naredil paté, pašteto … Resnično je bila vrhunsko zamišljena. Še danes jo lahko uporabiš.«