»Sem vesel človek, zato imam najraje hudomušne in duhovite pripovedi«

Kdo bi pozabil na lepo napravljeno Nano malo opico ali kako zabavno se je spuščati po Piku dinozavru! Pa kako močno so zamorci v Afriki drgnili Jurija Murija, da bi videli, ali je črn, bel ali rjav, in da tisti grdi gozdni mož, ki je ukradel pomlad in palčka kazalčka k skali z verigo pribil, zdaj pa velik kot smreka v dvorani leži, le ni nepremagljiv. Zavoljo vseh v spomin neizbrisljivo zapisanih podob Marjance Jemec Božič še vedno tli tudi želja, da bi na tržnici vsaj za kak dan zavladal čarovnik Ujtata in bi bilo sadje mogoče kupiti za gumbe, a poslej razveseljuje, da za nove (in stare) rodove žarijo Škratovske oči.

Te so ob radoživih pesnitvah Anje Štefan v deseto desetletje življenja pospremile eno od štirih velikih dam slovenske ilustracije, mojstrico vseh nepozabnih podob naših in naslednjih otroštev. »Če torej Ančka Gošnik Godec ohranja bogastvo ljudskega pripovedništva, Marlenka Stupica duh velikih evropskih pravljičarjev 19. stoletja, Jelka Reichman v brezčasje usnulo otroštvo, pa Marjanco Jemec Božič navdihuje dinamično vsakdanje življenje,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan v spremni besedi k Marjančini antologiji Pravljični svet. V njej so pred petimi leti zbrali vse ilustratorkine legendarne upodobitve od Nane male opice (na police je prišel ponatis), Prodajamo za gumbe, Male Marjetice in gozdnega moža pa do Jurija Murija v Afriki in O kokoški, ki ji je šlo vse narobe.


 

Živahne barve, toni in gibi

Da ima rada živahne barve, vesele tone in vesele gibe in da zna še v žalostni zgodbi najti kaj veselega, kakor je poudarjala vse življenje pa tudi na današnjem uradnem praznovanju svojega 90. rojstnega dne na Mladinski knjigi, založbi, s katero je največ sodelovala, dobro vemo vsi, ki s(m)o odraščali ob njenih barvitih svetovih. Težko je prezreti vso to radoživost, ki je premagala celo sovražnost italijanskih vojakov v zgodbi o najmlajšem kurirčku, devetmesečnem Šimonovem Tončku, s čigar pomočjo je mama tihotapila partizansko pošto. »Nikoli se nisem pretvarjala in nisem hotela biti tisto, kar nisem. Sem vesel človek, zato imam najraje hudomušne in duhovite pripovedi. Ko začnem delati, pa živim s tisto vsebino. Tudi ustvarjala sem vedno iz sebe. No, pa saj mi je malokateri avtor rekel, kaj bi rad. Rada sem se pogovarjala z njimi, ampak naredila pa sem po svoje, zato sem prejela kar dosti pisem zavoljo zelene krave. So mi pisali, da današnji otroci ne poznajo narave in da krava zato res ne more biti zelena,« je živahno pripovedovala pred zbrano množico soavtorjev in kolegov, ki se je včeraj tako ali drugače prišla poklonit tej »starejši mladenki«, kot jo je poimenoval njen stanovski kolega Marjan Manček.



Tudi eden najtesnejših sodelavcev, likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar njen prepoznavni in samosvoj likovni izraz opisuje z besedami, da se nikoli ni ukvarjala s slikarskim kompliciranjem, uporabila ga je le toliko, da je bila prepričljiva, in je prisegala na šaljivost približno tako kot Marjan Manček. »A treba se je zavedati, da se je zelo potrudila, da so njeni liki in situacije videti smešni, trudila se je, da so se njeni bralci, otroci smejali in niso bili žalostni, čeprav je mestoma tudi to koristno. Tudi ko se je lotevala kakšnih resnih besedil, kakršne so Andersenove pravljice in za katere se zdi, kot bi bile napisane za Marijo Lucijo Stupica, si ni dala vzeti izraza. Vzpostavila je le malo distance,« je poudaril. Sama pa je povedala, da med ustvarjanjem nikoli ni mislila, za koliko stare otroke riše. »To mi je povedalo že besedilo samo, največ mi je pomenil karakter otroka, sesalnika ali hladilnika. Sem pa risala tudi, kadar sem kuhala. A nekoč je bilo ustvarjanje zelo intenzivno, ves čas so me preganjali roki, zdaj pa so do mene bolj tolerantni in lahko živim zelo sproščeno, vse dokler me ne bodo motila moja leta,« je dejala. Še vedno dela, vendar malo in pri tem zelo uživa.


 

Škratji par za jubilej

Prav Marjančin hudomušni škratji par, ki ga je Anja Štefan zagledala na naslovnici Cicibana, je zakuhal nastanek »jubilejne« slikanice Škratovske oči, ilustrirane zbirke pesmic Anje Štefan, ki je tudi vse druge pesmi napisala prav na Marjančine ilustracije iz njenega osebnega arhiva. Nekatere pa je narisala prav za to priložnost. »Prav ta dva škrata izkazujeta ilustratorkino mojstrskost, da se tudi v nepopolni lepoti, ko nekomu manjka kakšen zob in ima podočnjake, kot jih imata v tem primeru škrata, razkriva ljubkost. Ta dva škrata sta dobro izhodišče za življenje nasploh, tudi ko ne veš, kako naprej,« je dejala Anja Štefan. Pisateljica Polonca Kovač pa za Marjančino največjo čarovnijo opisuje to, da zna Marjanca narisati zgolj dve piki, pa te gledata prijazno (ali pa tudi ne).

Kar zadeva izbiro tehnike, je ilustratorka pred časom dejala, da sleherni tekst terja določeno tehniko in uporabo določenih barv, a da sama pravzaprav nikdar ne razmišlja o primernosti materiala. »Ko besedilo preberem, preprosto sežem po njem: po akvarelu ali voščenkah. Zadnje so mi zelo blizu, ker imajo svojstven značaj s posebno eksplozivnim nabojem in veseljem. Vendar pa liričnega teksta ne morem ilustrirati z voščenkami, temveč z akvarelom, ki je v nasprotju z njim nežen in mehak. K nekaterim besedilom pa ustreza risba; tuš, črna risba ali samo poteza.« Njena legendarna črno-bela upodobitev je pripoved Sergeja Vošnjaka Kruh, ki ga ni bilo, ki ga je sama opisala kot njen spomin na vojno. Dejala je, da je risala prav z bolečino. »Spominjam se, da smo bili otroci med vojno pogosto lačni. Oče mi je umrl pri treh letih, mama je poučevala klavir. Med vojno je izgubila učence.«


 

Zaradi profesorice slovenščine

Marjanca Jemec Božič se je rodila 16. septembra 1928 v Mariboru, ko ji je bilo tri leta, je prišla živet v Ljubljano. Zanimanje za risanje je kazala že v otroštvu. »Takrat sem večkrat, ko sem prišla domov, narisala vse, kar smo otroci počeli zunaj, kaj smo se igrali, kako smo se lovili, skrivali … To so bili res moji pravi prvi začetki ilustriranja. Spomnim se, da sem med vojno veliko hodila v opero, ki je bila edino razvedrilo v tistem času. Doma sem nato risala prizore iz opere. Najbolj so me presunile obleke oziroma krinoline v operi Don Juan.« Zametki odločitve za slikarstvo so se porodili v gimnazijskih urah pri profesorici slovenščine Marji Boršnikovi in njenem sugeriranju, naj dijaki poskušajo spise in sestavke čimvečkrat tudi ilustrirati. A naposled je imela celo popravni izpit iz risanja, saj profesor ni in ni hotel verjeti, da je res vse sama narisala, in je bil prepričan, da ji doma pomagajo.

Na slikarsko akademijo je šla z željo, da bi slikala samo za otroke, je za naš časopis povedala daljnega leta 1973, že od študentskih let pa je sodelovala tudi z različnimi revijami; pri Cicibanu, Pionirju, Kurirčku, tržaškem Galebu. Po končani ljubljanski likovni akademiji leta 1954, ko je diplomirala pri Maksimu Sedeju, se je zaposlila kot ilustratorka pri časopisu Delavska enotnost, ki je s tem postal menda edini časopis s svojo ilustratorko. Martinček, sin brigade Toneta Seliškarja je bil njeno prvo delo, ki je obsegalo 220 ilustracij, a najprej je izhajal kot podlistek v tem časopisu.

V začetku 60. let se je odločila za svobodni poklic. Opremila, ilustrirala ter celostno oblikovala je nad 200 knjig in televizijskih slikanic ter v domačih revijah objavila na stotine ilustracij za otroke in mladino. Mnogi se še danes spominjajo Unicefovih novoletnih voščilnic z njenim podpisom. Za tisto s štirimi otroki, ki iz zasnežene vasi korakajo z lučko, je leta 1973 med skupno tri tisoč osvojila prvo mesto (sličica Marlenke Stupice je zasedla četrto mesto). Za naslednje praznike pa je niso natisnili le na voščilnici, temveč tudi na naslovni strani Unicefovega koledarja.



Velike dame slovenske ilustracije, te pravljičarke – poleg Marjance Jemec Božič sta lani deveto desetletje že prečili tudi Ančka Gošnik Godec in Marlenka Stupica, Jelka Reichman pa v tem pogledu koraka za dobro desetletje za njimi –, navdihujejo vse naokoli tudi s svojo neusahljivo mladostno energijo, o kateri ima Pavle Učakar svojo teorijo. »Prepričan sem, da so pravzaprav vse svoje življenje meditirale; med ustvarjanjem se nenehno pogovarjajo s svojimi junaki, lahko se potopijo v svoje svetove, ki jih ustvarjajo, z njimi pa vstopajo v vsak dom, vsako hišo in tam ostanejo za vedno. Ker jim vse to tako ali drugače s hvaležnostjo vračamo, jim vliva še dodatno življenjsko energijo. Kot likovni urednik bi jih lahko učil kozjih molitvic, a kar sem se naučil, sem se naučil od njih. To so krasne gospe, ki nosijo vse te izkušnje pravljic in tudi same postajajo kot junakinje teh zgodb.« •