V grad se vračajo grajske značilnosti

Že pol stoletja je lendavski grad sedež lokalnega muzeja in galerije, prav toliko časa na njem vsako leto potekajo tradicionalne likovne kolonije. Zadnja leta vanj veliko obiskovalcev privabljajo razstave iz cikla Velikani svetovne likovne umetnosti na lendavskem gradu, ki močno presegajo lokalno raven te ustanove, in nasploh je lendavski grad pomembno kulturno in muzejsko središče v vzhodnem delu Slovenije.

Mnogo manj pa je znan kot sam grad in veliko obiskovalcev sploh nima občutka, da so v grajski stavbi, katere zgodovina sega v dvanajsto stoletje. Po drugi svetovni vojni je namreč izgubil glavne značilnosti gradu. Te mu zdaj vračajo po koščkih.

V njem je dobro obiskana galerija, a obiskovalci pogosto ne vedo, da so v historični grajski stavbi. FOTO: Jože Pojbič

Res je sicer, da v sedanjem objektu ni nobenega ostanka prvotnega gradu iz dvanajstega stoletja, da se v zidovih in pod ometi skriva le za vzorec ostalin njegovega srednjeveškega predhodnika in da je bil v drugi polovici osemnajstega stoletja temeljito prezidan in spremenjen. Toda po zadnji obširni prezidavi, ki so jo opravili njegovi zadnji plemiški lastniki Esterházyji, je svojo podobo z glavno stavbo s tlorisom v obliki črke L in z masivnim obzidjem z vogalnimi obrambnimi stolpi ohranil vse do prvih let po drugi svetovni vojni.

Požar in rušenje

Potem pa je požar v bližnjem Dobrovniku uničil velik del takrat večinoma še lesenih hiš in nova oblast se je v iskanju možnosti pomoči pri obnovi bivališč spomnila na lendavsko ostalino preseženih fevdalnih časov. Leta 1947 so zato porušili večino debelega grajskega obzidja in obrambnih stolpov, opeke, iz katerih so bili zgrajeni, pa so porabili za gradnjo novih domov pogorelcem v Dobrovniku. Tako je lendavski grad izgubil svoje poglavitne grajske značilnosti in zdaj, čeprav solidno vzdrževan, s prenovljeno streho in belim opleskom, na svojem griču nad Lendavo deluje bolj kot velikanska meščanska hiša preambicioznega lastnika kot pa nekdanja zelo uspešna in nikoli osvojena utrdba proti turškim vpadom in krucem.

Zavod je z lastnim denarjem grajsko klet preuredil v razstavni prostor. FOTO: Jože Pojbič

Sprva, ko je v njem delovala rudarska šola, to nikogar ni motilo. Ko pa je grad postal sedež muzeja in galerije in je postopoma pridobival pomen na področju kulture, so bile vse glasnejše želje in težnje po obnovi in vrnitvi izgubljenega. Po več poskusih je najresnejši projekt celovite prenove obzidja in izginulih stolpov nastal leta 2008, a je iz ne povsem jasnih vzrokov že po opravljenih začetnih delih obstal in propadel. Izgubljenih je bilo skoraj milijon evrov nepovratnih evropskih sredstev in vsaj za nekaj časa možnost, da lendavski grad spet postane pravi grad.

Začetek okrnjene obnove

Lani je občini Lendava – grad je kulturni spomenik lokalnega pomena in zato na plečih občine – uspelo dobiti nekaj državnega denarja za obnovo kulturnih spomenikov, sama je primaknila še nekaj več in zdaj gradbinci v zelo okrnjenem obsegu obnavljajo in urejajo tisto, kar je mogoče narediti s slabimi šeststo tisoč evri denarja.

»Še od prejšnjega nedokončanega večjega projekta nam je za posege pri gradu ostalo veljavno gradbeno dovoljenje in zdaj ga delno uresničujemo na podlagi projekta, ki je sestavljen iz takratnega, ki ga je pripravila arhitektka Tatjana Borovšak iz ateljeja Zlati rez, in novejšega, ki so ga pripravili v arhitekturnem biroju Apis Ljubljana in projektivni pisarni Projekt T domačina Tomislava Vajde. Tako bomo obnovili samo del obzidja, čeprav je bila po prvotnem projektu predvidena obnova celotnega skupaj s ponovno izgradnjo dveh vogalnih obrambnih stolpov na jugozahodu in jugovzhodu. Jugovzhodni stolp, katerega kletna etaža je še ohranjena in ima že zgrajeno betonsko ploščo, bomo za zdaj uredili v razgledno ploščad z nizko opečno ograjo, na mestu, kjer je stal jugozahodni stolp, pa bomo v tleh z ostanki temeljev samo nakazali njegov tloris. Del sedanjega projekta je tudi obnova dela fasade same grajske stavbe, glavni cilj pa je, da uredimo predgradje in ga naredimo normalno dostopno za obiskovalce,« nam je o prenovi, ki medtem poteka ob gradu, povedal Robert Recek iz lendavske občinske uprave.

Pred letom 1947 je bil njegov videz zaradi ohranjenega obzidja in obrambnih stolpov veliko bolj grajski. FOTO: arhiv GML

Recek pravi tudi, da s sedanjo delno obnovo vlaganja v prenovo gradu ne bo konec, saj so ambicije občine večje. Če bo kdaj finančno mogoče, bodo v prihodnosti v celoti uresničili prvotni načrt obnove celotnega obzidja in ponovne izgradnje obeh obrambnih stolpov. V zvezi s tem se pogovarjajo o možnosti sofinanciranja iz Madžarske, želijo pa tudi, da bi grad dobil višjo stopnjo spomeniške zaščite oziroma da bi postal kulturni spomenik državnega pomena.

Želijo si dvigalo

Tudi v zavodu Galerija-Muzej Lendava si želijo več vlaganj v grad, ki bi tako znova dobil grajsko podobo. »V zadnjem stoletju je grad poleg svoje podobe izgubil tudi vso grajsko, zgodovinsko vsebino – niti en kos opreme ali predmetov prejšnjih lastnikov se ni ohranil razen pozlačenega keliha iz nekdanje grajske kapelice, ki ga zdaj hrani lendavska župnija, mi pa imamo razstavljeno samo kopijo,« pravi direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner. Zavod sam sicer v okviru svojih finančnih zmožnosti sproti vlaga v obnovo grajske stavbe, saj zaradi urejanja vedno novih zanimivih muzejskih zbirk in širjenja stalne zbirke umetnin potrebujejo vedno več prostora. Tako so nekdanje depoje na podstrešju spremenili v razstavišče malih bronastih plastik z njihovih vsakoletnih umetniških kolonij, v razstavni prostor pa so spremenili tudi prej propadajočo grajsko klet. »Sanjamo tudi o dvigalu, ki bi ga bilo treba nekako kompromisno umestiti ob grajsko stavbo, seveda pa bi nam bili dobrodošli tudi prostori, ki bi jih pridobili z morebitno ponovno zgraditvijo obeh porušenih obrambnih stolpov. V enem od njih bi lahko bila grajska kavarna, ki jo že dolgo načrtujemo.«

Lendavski grad na griču nad mestom je videti bolj kot (pre)velika meščanska stavba in ne toliko kot grad. FOTO: Jože Pojbič

A vprašanje je, koliko ambiciozno bo lahko občina v prihodnosti obnavljala grad, saj konservatorka z mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nataša Kiš pravi, da ni cilj spomeniškega varstva, da bi potvarjali ali na novo gradili tisto, česar več ni. »Z našega vidika je najpomembnejše, da ohranjamo obstoječe zgodovinsko tkivo v čim večji meri. Težimo torej k ohranjanju tistega, kar je ostalo avtentično, česar več ni, pa ni cilj, da bi potvarjali.« Se pa strinja, da je lendavski grad s porušitvijo obzidja in obrambnih stolpov izgubil pomembne značilnosti grajskega kompleksa in da je morda tudi zaradi tega njegov pomen lokalnega značaja.