Kultúra

Ob tokratnem predlogu besede tedna se mi je najprej zazdelo, da je beseda kultura ena tistih, khm, bolj duhamornih. Beseda bi morala zaradi vsega zanimivega, kar njen pomen zaobjema, name delovati vsaj rahlo poživljajoče, če že ne prav dopinško. A namesto da bi se ob njej prijetno vznemirila, pogosto sama zase kar malo zavijem z očmi. Res nenavadno.

Potem se na srečo v meni oglasi jezikoslovka in me opomni, da je beseda kot taka pri tem povsem nedolžna. Ni sama kriva za abstraktnost svojih (pod)pomenov. Morda so krivi geni? Po tipografskih žilah se ji pretaka modra kri, saj izhaja iz latinske besede cultūra, njene bližnje in daljne sorodnice pa so razkropljene po vsem svetu.

ZDA so civilizacija, ki ne potrebuje kulture

Geni torej niso. Morda okolje? To se v državi, kjer ima skoraj vsaka vas gledališko skupino, kjer kulturniki dobivajo mednarodne nagrade in kjer je (bila) kultura gonilo nacionalnega razvoja, sliši rahlo absurdno. Demografskostatistični portal za slovenščino Fran kaže, da je poklicno življenje te besede izredno pestro, po SSKJ2 ima namreč kar šest služb. Neizpolnjevanja potenciala ji res ni mogoče očitati.

Če niso geni in če ni okolje, potem je lahko kriv le vpliv časa in ljudi, ki ga soustvarjajo. Saj veste, o čem govorim: razprave o financiranju, polemike o kulturnih prireditvah, ministrovanja takih in drugačnih itd. Brez konca in kraja ter prav v slogu časa, v katerem živimo. Beseda sama pa ni prav nič kriva.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Urška Vranjek Ošlak.