Medalje so zanimivi predmeti, običajno umetniško dodelani. Podeljujejo jih ob posebnih dogodkih, v čast določeni osebi, kot nagrado za uspešno delo, dolgoletno zvesto službo, za hrabrost v vojni (ali samo kot dokaz sodelovanja v njej), kot spomin na nekoga ali na kakšen večji projekt ter navsezadnje za najboljše športne dosežke. In skoraj tako kot dobitniki se jih veselijo tudi navijači, kakršni bodo v teh dneh stiskali pesti za slovenske smučarske skakalke in skakalce v Planici.

Za tiste športnike, ki so dosegli četrti najboljši rezultat na olimpijskih igrah, pravimo, da so osvojili leseno medaljo. To ni ravno res, saj tako četrtouvrščeni na OI, pa tudi peti, šesti, sedmi ... in vsi ostali udeleženci olimpijskih iger, tako športniki kot funkcionarji, prejmejo medalje za udeležence. Ta običaj je bil uveden na prvih modernih OI v Atenah leta 1896 in se je nadaljeval na vseh olimpijskih igrah, do poletnih v Tokiu 2020 in zimskih v Pekingu 2022, za katere te medalje niso bile izdelane (namesto njih so vsi udeleženci prejeli pozlačeno značko).

Medalje za udeležence OI so eden od temeljev vsake obsežne olimpijske zbirke. Seveda obstaja še veliko drugih zbirk mnogo starejših, drugačnih medalj. Medalje so kovancem enakovreden del številnih numizmatičnih zbirk. V eni največjih na svetu, Numizmatičnem kabinetu dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja, so do 23. marca 2025 na posebni razstavi Pomp in obeležje: Cesarji in njihovi dvorni umetniki (Prunk & Prägung: Die Kaiser und ihre Hofkünstler) na ogled vrhunska dela medaljerstva.

Razstava predstavlja medaljo kot delo umetnosti malega formata, tako imenovane male plastike. Habsburška dinastija je več kot 400 let zaposlovala medaljerje na svojih dvorih in rezidencah na Dunaju, v Madridu, Pragi, Innsbrucku, Gradcu ... Sprva so bili ti umetniki praviloma kiparji, arhitekti ali slikarji. Ko je medaljerstvo postalo priljubljeno, ni veljalo le za (umetniško) obrt, ampak za enakovredno svobodno umetnost. Pozneje so se nekateri mojstri specializirali izključno za to dejavnost.

Po obisku bizantinskega cesarja pri papežu

Medalje so začeli izdelovati v poznem srednjem veku, na prelomu iz 14. v 15. stoletje. Na začetku so bile večjega formata, podobne velikim kosom starorimskega denarja. Ena od dveh zibelk te dejavnosti je bila v renesančni Italiji, druga pa na današnjem Nizozemskem. Leta 1390 je dinastija Carrara z izdelavo medalje proslavila ponovno zavzetje mesta Padova, ki jim ga je vzela in nekaj časa držala rivalska dinastija Visconti iz Milana. Na sprednji strani je portret Francesca I. Carrare v profilu, na zadnji strani štirikolesni voz, gledan od zgoraj, heraldični simbol te družine.

Druga pomembna predigra v razvoju medaljerstva v sodobni Evropi je bila v burgundski umetnosti okoli leta 1400. Po naročilu vojvode Berryja, ki je prebival v mestu Bourges (danes v Franciji), sta bili uliti dve medalji, po konceptu renesančni, po slogu izdelave pa sodita v mednarodno gotiko. Na obeh je tema Kristusov križ. Na eni je rimski cesar Konstantin Veliki, ki se mu je Kristus s križem prikazal leta 312 pred bitko pri Milvijskem mostu, da bi v obliki križa postrojil vojsko za boj. Na drugi je bizantinski cesar Heraklij, ki je na začetku 7. stoletja Perzijcem ugrabil domnevni Kristusov križ.

Strokovnjaki iz Umetnostnozgodovinskega muzeja pravijo, da niti medalje, ki jih je naročila družina Carrara, niti tiste, izdelane za družino Berry, niso imele neposrednega odmeva. Šele nekaj desetletij pozneje se je dejavnost začela širiti. Leta 1438 je na koncil Rimskokatoliške cerkve, ki je bil tistega leta v Ferrari, prišel bizantinski cesar Ivan VIII. Paleolog, da bi papeža Evgena IV. prosil za pomoč pri obrambi pred osmansko invazijo. Cesarja je tedaj upodobil slikar Antonio di Puccio, znan kot Pisanello. Portret je bil izdelan v kovinskem odlitku.

Medalje so kmalu postale priljubljene, zato velja, da je bil Pisanello tisti, ki je trajno utrdil tradicijo. Njegove medalje s portretom na sprednji strani in simbolično upodobitvijo na hrbtni strani so pritegnile mnoge. Pisanello je nadaljeval ustvarjanje medalj z drugimi liki, kar je kmalu postalo zanimivo tudi za druge umetnike, kot je Matteo de' Pasti. Italijanske renesančne medalje iz lite kovine so izdelovali po modelu iz voska. Medaljerstvo se je kmalu razširilo po vladajočih dvorih na severu Apeninskega polotoka, med dinastijo Gonzaga v Mantovi in ​​dinastijo Este v Ferrari. Te družine so imele sorodnike na številnih drugih dvorih v današnji Italiji, zato je to prodrlo vse do Neaplja.

Akvadukt so porušili, medalja je ostala

Tudi v tem času na medaljah niso bili samo člani vladajočih družin, temveč znani umetniki in znanstveniki, na primer Michelangelo. Medalje, ki imajo na sprednji strani portret človeka, imajo običajno na hrbtni strani impreso – likovni motiv z vpisanim izrekom, geslom ali motom, tekstom, ki je povezan z likom na medalji. Na primer, medalja z likom markiza iz Ferrare Leonella d'Esteja prikazuje leva (asociacija na ime Leonello) z amorjem ob partituri, ki zrcali markizovo ljubezen do glasbe.

Na medalji s podobo Isotte degli Atti, ljubice in potem žene Sigismunda Pandolfa Malateste, vladarja Riminija, je na hrbtni strani relief slona. Ta žival je bila eden od heraldičnih simbolov družine Malatesta, na medalji pa izraža tudi Isottino pobožnost in krepost. Ta medalja, delo omenjenega Mattea de' Pastija iz leta 1446, ima premer 8,1 centimetra in težo skoraj četrt kilograma.

Kasneje, v 15. stoletju, so začeli izdelovati medalje, katerih dimenzije so bile podobne takratnim kovancem. Tehniko ulivanja so večinoma opustili, medalje so kovane, podobno kot denar. Lite kovinske medalje so ponovno postale priljubljene v drugi polovici 17. stoletja in v večini 18. stoletja v Firencah.

Na razstavi na Dunaju je nekaj zanimivih starih medalj, na katerih niso le vladarji in člani njihovih družin. Na sprednji strani srebrne, izdelane leta 1690, je akvadukt Altväter pri Freibergu na Saškem (Nemčija), na zadnji strani pa bližnji rudnik St. Anna. Ta akvadukt so gradili od leta 1686 do 1715. Medalja je izdelana v prvih letih gradnje, zato je na njej akvadukt še nedokončan, a ob zgornjem robu sprednje strani je v nemščini napisano: »Kar človek stori z božjo pomočjo, je tukaj videti kot čudež.« Akvadukt so veliko pozneje, leta 1894, porušili, medalja pa je ostala.

V spomin na prvi polet človeka v vesolje

Razstava na Dunaju kaže, da so bile medalje Habsburžanov in drugih evropskih dinastij pogosto spominki na vladarje in njihovo sorodstvo. V 19. in 20. stoletju so jih začele naročati tudi druge stranke. V Numizmatični zbirki dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja vidimo medalje z osebnostmi, kot sta oče moderne genetike Gregor Mendel in pisatelj Bertolt Brecht, pa tudi medalje združenj, kakršni so nizozemski delavski radioamaterji, ali ustanov, denimo Španska šola jahanja na Dunaju. Kdo bi se spomnil kmetijske razstave med obema svetovnima vojnama, če ne bi bila ohranjena odličja v obliki medalj, podeljena nekaterim njenim zmagoslavnim udeležencem?

Seveda se medalje izdelujejo tudi v spomin na dogodke, ​​na primer na prvi polet človeka v vesolje. Obstajajo tudi medalje s šaljivimi motivi, kot je Pig Poem (Prašičja pesem) Rona Duttona, enega najbolj znanih sodobnih britanskih medaljerjev. Na njeni sprednji strani je prašičja glava, na drugi pa njeno ozadje z repom. Na obeh straneh je ob robu napisano besedilo pesmi, katere vsaka beseda se začne s črko P.

Dutton, rojen leta 1935, je eden od ustanoviteljev British Art Medal Society (okr. BAMS, Britansko medaljersko združenje), ki obstaja od leta 1982. BAMS je eno od več kot 40 nacionalnih medaljerskih združenj, ki so člani FIDEM, Mednarodne zveze za medaljersko umetnost, ustanovljene leta 1937. FIDEM vsaki dve leti zbere svoje člane in druge ljubitelje umetniškega medaljerstva na svojem kongresu. Lani je v Firencah bil 37. kongres FIDEM, prejšnji pa v Tokiu, Ottawi, Gentu, Sofiji, Glasgowu, Tampereju ...