Učilnica prihodnosti je ... neučilnica

Odkar so učilnice postale otroške sobe, kuhinje in drugi prostori v stanovanju, se je pogled nanje precej spremenil. A na zavodu za šolstvo, ki je pred kratkim razpisal javni arhitekturni natečaj za inovativno, sodobno in fleksibilno šolsko učilnico prihodnosti, so o tem razmišljali že pred izbruhom novega koronavirusa. Za zmagovito je bila razglašena idejna zasnova arhitektov iz ljubljanskega biroja Svet vmes, ki so o učilnici prihodnosti razmišljali kot o neučilnici, se pravi zunaj stereotipnega prostora z eno tablo ter določenim številom miz in stolov, ki gledajo proti njej. Predvsem pa zunaj standardov, ki so bili za osnovne šole in učilnice postavljeni že pred petdesetimi leti.

»Kakšna bo učilnica prihodnosti, smo začeli razmišljati že med snovanjem stalne razstave v Slovenskem šolskem muzeju pred štirimi leti. Četudi je natečaj zavoda za šolstvo predvideval, da moramo obvezno predložiti risbo prereza učilnice proti šolski tabli, smo si drznili razmišljati dlje in smo zasnovali kar 'knjižnico' različnih možnih učnih okolij. Kdo ve, kakšen bo pouk v prihodnosti, morda bo ena učilnica imela tri table, razredi bodo razdeljeni za delo v manjših skupinah ... Prav tako široko smo razmišljali pri opremi prostorov, zdela bi se nam izguba denarja, če bi se lotili le olepšave stereotipne učilnice za 25 do 30 učencev. Stol ima samo eno funkcijo, kocka, ki je prav tako lahko sedalna površina, pa veliko več. Mogoče jih je sestaviti v poljubne oblike, iz njih narediti pregrado, nanje kaj postaviti, se z njimi igrati ...« je povedala arhitektka Ana Kreč, ki skupaj z Juretom Hrovatom vodi biro Svet vmes.



Ta je nastal leta 2010, v obdobju velike finančne in gospodarske krize, ko so kot mladi arhitekti sami spodbudili bolj kot ne priložnosti za manjše arhitekturne intervencije v šolski prostor. Teh je bilo po njihovih načrtih po šolah urejenih že kar nekaj, prav z njimi, torej preoblikovanjem vmesnih, dotlej neuporabljenih prostorov pa so marsikatero šolo sčasoma povsem spremenili od znotraj navzven. Ne samo da so v prej formalnih belih šolskih prostorih uredili multifunkcionalne kotičke, med drugim za posedanje, druženje in učenje, prav tako so premikali meje, kaj je v šolskem prostoru učencem dovoljeno, so prepričani. »Preureditev gimnazij Ledina in Poljane se zrcali tudi v povečanem vpisu, ravnatelj poljanske gimnazije Bojan Bogatec Končan pa nam je zaupal, da je obraba teh prenovljenih prostorov in elementov veliko manjša kot obraba in uničevanje klasične opreme v učilnicah. To kaže, da so jih dijaki vzeli za svoje in da imajo do teh intervencij oziroma prostorov spoštljiv odnos,« je poudaril arhitekt Jure Hrovat.
 

Ognjišče, napajališče, jama in življenje

Pri oblikovanju učnih okolij prihodnosti (soavtorji idejne zasnove so še Urh Ručigaj Roberts, Ludmila Jankovichová in Matic Hlede) so izhajali iz niza raznovrstnih manj formalnih učnih okolij, ki so po prepričanju pedagoškega strokovnjaka, futurista Davida Thornburga najmanj štiri, in sicer ognjišče, napajališče, jama in življenje. Kaj to sploh pomeni?

Pri »ognjišču« se učenci zberejo okoli učitelja, kar je prostorsko mogoče v različnih postavitvah – od klopi, sestavljenih v obliki kače, do oblike angleškega parlamenta, kina ali arene. Pri »napajališču« gre za učenje v dvojicah ali manjših skupinah, prenos znanja in izkušenj pa si neformalno izmenjujejo kar učenci med seboj ter tako nastopajo v vlogi učitelja in učenca. Taka okolja so primerna za projektno delo, delo v manjših skupinah, brskanje po spletu, branje, raziskovanje in reševanje problemov, oblikovana pa so lahko kot kokoni, v lupino zvočno zaprte školjke ali ob zvezdasti mizi, v sredini katere je lahko učitelj ali učenec.

V okolju, imenovanem jama, se učenci in učitelji odmaknejo v tišino, v razmišljanje in refleksijo, kar ponujajo kotički v obliki niš, oblazinjenih lukenj v steni ali samostojnih oblazinjenih elementov, vse to pa je primerno tudi za sanjarjenje, branje ali počitek. In naposled se v učnem okolju, imenovanem »življenje«, pridobljeno znanje prenese v posameznikov vsakdanjik, izkušnje iz življenja pa se prenašajo nazaj v šolo, pri čemer pomembno vlogo igrata tudi šolski okoliš in njena širša skupnost, sta pojasnila sogovornika.



»Tako zasnovana učna okolja narekujejo ne samo drugačen način poučevanja, ampak tudi povsem drugačno podobo šole, ki ni več v linijo postavljen niz klasičnih učilnic. V nasprotju z vrtci, ki jih zaradi pomanjkanja prostora gradimo precej pogosto, le tu in tam zgradimo kakšno novo osnovno šolo, zato bi morala biti prav vsaka plod podrobnega razmisleka o tem, kakšno fizično okolje bo ponudila razredu in tudi posamezniku. Šele tako bi šolsko in izobraževalno okolje doživljalo napredek in razvoj. V projekt bi morali biti vključeni najrazličnejši strokovnjaki, od pedagogov, zdravnikov, psihologov in ekonomistov do arhitektov,« sta še poudarila sogovornika in dodala, da marsikaj od opisanega že upoštevajo pri gradnji šol predvsem v skandinavskih in zahodnoevropskih državah, med drugim v Nemčiji in Avstriji.