Txalaparta, skrivnostni zvok Baskije

Txalaparta ima precej posebnosti, a skoraj toliko tudi skrivnosti. V Baskiji o tem inštrumentu veliko govorijo, vendar hkrati poudarjajo, da noben podatek ni povsem zanesljiv. O txalaparti naj bi tako poročali že Rimljani, toda kaj lahko bi nedavno šla v pozabo.

To je edini inštrument, ki ga morata igrati vsaj dva, sicer ni pravega zvoka. »Lahko je več izvajalcev, nikoli pa ne more biti en sam,« je jasen Mikel Ugarte Azurmendi iz Bilbaa. Na txalaparto igra že vrsto let in redno nastopa s skupino Oreka TX. Nedavno je spet nastopil v Bilbau, zraven je z lesenimi palicami po lesenih in kamnitih ploščah igral še Harkaitz Martínez de San Vicente, prav tako član skupine Oreka TX.



»Veliko je zgodb in prigod, kako se je txalaparta razvijala skozi zgodovino. Po eni od teorij naj bi se s tem inštrumentom sporazumevali med vasmi v baskovskem hribovju. Tako naj bi že stari Rimljani zapisali, da so v baskovskih gozdovih slišali glasove, ki so spominjali na udarjanje po lesu,« je po nastopu razlagal Mikel. »Veliko je ljudskih pripovedi, toda v resnici ne vemo nič povsem gotovo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so pomrli skoraj vsi, ki so sploh znali igrati na txalaparto. Med njimi je bilo le nekaj starejših ljudi, njihovo znanje pa je ostalo znotraj družin.«



Med njimi so bili brata Zuaznabar in brata Goikoetxea, prav po njihovi zaslugi se je tradicija nadaljevala, saj so skrivnosti inštrumenta predali naprej novim generacijam. Bratje so že davno umrli, toda njihovi potomci vsako leto pripravijo festival Fiesta de la Txalaparta v baskovskem mestecu Hernani.

Povezava akcije in reakcije

Najbolj verjetna je teorija, da je txalaparta nastala med pridelavo cidre, jabolčnega piva, tradicionalne pijače v Baskiji in Asturiji. »Cidro so dobili z večurnim mečkanjem in stiskanjem jabolk z lesenimi palicami v velikih lesenih posodah. Ker so to počeli več ur, so se stiskalci dolgočasili, zato so začeli s palicami udarjati v ritmu in se tako zabavali,« je razlagal Mikel. »Najprej je udaril en stiskalec, nato drugi in tako naprej v enakem zaporedju. Sčasoma so ustvarjali različne ritme: najprej je eden udaril dvakrat, drugi trikrat, nato prvi spet dvakrat, drugi štirikrat, zatem pa prvi malo tišje, drugi glasneje … Vedno gre torej za povezavo akcije in reakcije. Mene in tebe.« Skrivnost je potemtakem v ravnovesju, od tod tudi ime skupine Oreka TX, kar v baskovščini pomeni prav to.

Mikel je sicer opomnil, da tovrstno glasbeno ustvarjanje med napornim delom ni zgolj baskovska pogruntavščina, enake principe najdemo še drugje, denimo na azijskih, afriških in južnoameriških plantažah. »Med delom z različnimi orodji in stroji človek ustvarja zvok, včasih pa ga kdo zna uporabiti tudi v lastno veselje, da mu je med delom manj dolgčas,« je dejal.



Podobno je nastala skladba Na Golici. Slavko Avsenik je namreč med delom v nočni izmeni v tekstilni tovarni Tonos poslušal ritem pletilnega stroja, iz tega pa razvil melodijo za danes eno najbolj znanih slovenskih pesmi.

Še ena posebnost baskovskega inštrumenta je, da ne obstajata niti dve enaki txalaparti. »Vsaka je unikat. Vsak glasbenik si ustvari svojo, saj ni nobenega standarda, kakšna mora biti,« je pripovedoval Mikel. Lahko se naredi iz lesa, kamna, ledu, plastike … Kakšna pa je všeč njemu? »Najbolj tradicionalen material je les, toda vsaj zame najlepši zvok oddaja kamen, še posebno ta pred nami z juga Francije. Glas kamna namreč v zraku ostane dlje časa. Po lesu je zato treba igrati hitreje, saj zvok tudi hitreje izgine, glas kamna pa je daljši in bolj fin.«

Mikel je razliko pokazal tudi v živo med pogovorom. »Poglej ta kamen iz Francije. V njem so koščki železa, zato ima še bolj poseben zvok. Po naključju smo ga našli, nato pa smo ga lepo obrezali in oblikovali, da ima vsaka ploščica svoj ton.«

Čarobno glasbeno početje

Zgodovinsko je txalaparta povezana samo z Baskijo, vendar jo danes igrajo tudi nekateri glasbeniki v Madridu in Barceloni. »Vse več je glasbenih šol za ta inštrument. Vsaka poučuje na svoj način, saj ni samo enega standarda ali metode,« je dejal sogovornik. »Nekateri menijo, da lahko na txalaparto samo improviziramo, spet drugi so prepričani, da lahko sledimo notam in izvajamo pesmi, ki jih sicer igramo z drugimi glasbili. V skupini Oreka TX izvajamo oboje, saj imamo povsem svoje pesmi, a vmes tudi improviziramo.«

Oreka TX je pred epidemijo petindvajset let potovala po svetu. Bili so v ZDA, v številnih azijskih in nekaterih evropskih državah, v Slovenijo še niso prišli. Na enem od potovanj so se odločili, da bodo poiskali podobne inštrumente v drugih kulturah, med drugim v Indiji, na Laponskem, v Sahari in Mongoliji, vse pa so posneli za dokumentarni film Nömadak TX, nagrajen na več filmskih festivalih. »Povsod smo skušali narediti txalaparte iz lokalnih materialov, nato smo z lokalnimi glasbeniki in njihovimi tradicionalnimi inštrumenti izvajali različne pesmi.«

Na txalaparto pogosto poskušajo zaigrati tolkalci, vendar se hitro zmedejo, saj je princip izvajanja povsem drugačen kot bobnanje. »Ker nanjo igrata dva, je to povsem drugačen način, kot če na tolkala igra samo eden. Za lažjo predstavo: igranje txalaparte je, kot da bi isti stavek želela povedati dva človeka in bi se izmenjevala pri govorjenju. Vedno igraš samo polovico melodije, zato je to precej čarobno glasbeno početje.«

Če bi želel kdo txalaparto kupiti, lahko to stori samo po naročilu. »Edina rešitev je, če poznaš koga v Baskiji, da jo naredi samo zate.«