Tudi palete lahko postanejo električna kitara

Najprej je ideja, potem kos lesa, paleta ali štor, zraven je veliko naprav za obdelavo lesa. Pa še več znanja in izkušenj. In tako, zelo poenostavljeno, nastane kitara Magic Attic Guitars, pod katere se podpisuje Izak Mrgole. Ljubezen do lesa je pri njem prerasla v ljubezen do kitare. Že od mladih nog je ves čas hodil okrog z nožkom in rezljal oziroma obdeloval veje ali druge kose lesa.

Pred desetimi leti je ob »džemanju«, sproščenem muziciranju s prijatelji, ugotovil, da je večina kitar lesenih. Odločil se je, da jo poskusi narediti sam. S kolegom in s pomočjo njegovega očeta mizarja sta iz stare kitare vzela nekaj delov in jo preuredila. Stvar ga je prevzela in inštrument si je zaželel izdelati sam od začetka do konca. Z znanjem o oblikovanju in obdelavi lesa – v tem času je končeval višjo strokovno šolo za obdelovanje lesa v Mariboru – in s knjigo o izdelovanju kitar, v kateri je našel večino tehničnih informacij, se je lotil projekta. Tudi za zaključno nalogo na šoli je izdelal električno kitaro. Pravi, da se še vedno uči, obenem pa tudi sam z videovsebinami na youtubu z drugimi deli posnetke izdelave kitare in trike, kako si olajšati delo.

Vsi prihranki v delavnico

Ker se v njegovi družini nihče ni ukvarjal z lesom, doma niso imeli delavnice. Njegova prva delavnica je bila na podstrešju hiše njegovih staršev. Od tod tudi ime Magic Attic Guitars; magic = čarobno, attic = podstrešje. »Moje prvo orodje je bil švicarski nož, potem pa sem si za vsak rojstni dan zaželel novo žago ali dleto. Zaslužek od študentskega dela in iz drugih služb je šel ves v nakup naprav za obdelovanje lesa. Vsi prihranki.« Izdelovanje kitar je njegov hobi, sicer pa je samostojni podjetnik, ki staršem pomaga pri spletni strani in poprime za vsako delo, za katero ima dovolj znanja in sposobnosti.

Zdaj ustvarja v majhni garaži, ki jo je spremenil v udobno delavnico, kjer »pobegne od vsakodnevnih skrbi in samo uživa«. Pravi, da poskuša čim več uporabljati lokalni, odpadni les, ki ga dobi oziroma najde. »Nekaj ga tudi kupim, so namreč deli na kitari, denimo ubiralka, za katere je dober trd les, večinoma tropski. Sicer pa v lesu hitro vidim potencial. Na kupe se mi ga je začelo nabirati, ki ga še nisem imel časa obdelati.«

Če pri klasični in akustični kitari les resonira in daje zvok, je pri električni malce drugače. Tudi pri tej izbira lesa vpliva na zvok, a kot pravi sogovornik, ta ni »slab ali dober«, saj je že iz materialov, ki se sicer ne uporabljajo za izdelavo kitar, naredil takšne, ki zvenijo lepo. Električne kitare je začel izdelovati tudi zato, ker ima pri oblikovanju več svobode – sploh pri trupu, medtem ko so klasične in akustične narejene po točno določenih načrtih, ki zelo vplivajo na zvok končnega izdelka. Še en element, ki tudi ni zanemarljiv, je teža in ergonomija; kitara ne sme biti pretežka in se mora lepo prilegati telesu. Izak zato kar nekaj pozornosti posveča temu, da je inštrument na koncu udoben za igranje.

Četudi si izdelavo kitare vsakdo lahko ogleda na youtubu, sogovornik na kratko opiše postopek. Najprej potrebuje idejo, te črpa iz okolja, narave, stvari, ki jih je že videl. Ideje skombinira, da na papir, nariše skice in iz njih naredi načrte, tehnično risbo. To dela zdaj na računalniku, prej je vse na papirju. »Potem si naredim šablone in z njimi prenašam oblike na les, detajle pa izpilim še ročno. Sledi ogromno brušenja, da je izdelek gladek in prijeten na otip. Na koncu kitaro še zaščitim tako, da jo polakiram ali pa naoljim. Nato pridejo na vrsto preostale komponente: zvežem elektroniko, mostičke, napenjalce, strune, čisto nazadnje kitaro uglasim, nastavim intonacijo in višino strun.«

Začetek pri 1600 evrih

Postopek izdelave vam na youtubu prikažejo v približno 15 minutah, a je v resnici precej daljši in zahtevnejši, kot je videti na prvi pogled. Izak Mrgole je na začetku za eno kitaro potreboval od tri do štiri mesece; delal je v prostem času po nekaj ur, včasih tudi cele vikende. Čas izdelave je zelo različen, odvisno od zahtevnosti prvotne ideje, zato je tudi ceno težko postaviti, začne pa se pri 1600 evrih. Izak prizna, da mu to delo ne prinaša zaslužka, že kovinski elementi na primer stanejo do tisoč evrov. A ne dela s tem namenom. Njegovi kupci so za zdaj znanci in prijatelji.

Kot pravi, bi moral precej več vložiti v marketing, saj tisti, ki spremljajo njegove videe in jih torej zanima izdelava kitare, te verjetno ne bodo kupili. Vendar mojster samouk rad deli informacije, všeč mu je, da se je na spletu ustvarila skupnost izdelovalcev kitar in da lahko s svojimi videi drugim pomaga. Prav tako uživa v snemanju in sestavljanju videov, pri čemer mu pomaga brat, ki je snemalec. »Na youtubu sem začel objavljati predvsem zaradi želje, da z drugimi delim, kaj se dogaja v moji delavnici. Večina mojih sledilcev je iz tujine, nekaj je tudi Slovencev. Vesel sem komentarjev, ko kdo napiše, da sem mu dal idejo ali da je zaradi mojega videa znal odpraviti napako. To me najbolj žene. Zato se, četudi v delavnici ustvarjam sam, nikoli ne počutim samega, ampak kot del neke širše skupnosti.«