Abel von Rust, slovenski lovec na zaklade

Stoletje in pol stara okna so postala stenski regal za posebne kose jedilnega servisa. Star televizor danes v najstarejši slovenski oljarni služi kot razstavna vitrina. Kovinsko podnožje je postalo unikatni lestenec. To je le nekaj predmetov, ki jim je – potem ko so desetletja, celo stoletja ležali pozabljeni v kleteh – Aleš Belšak dal novo priložnost, da spet postanejo uporabne.

Zgodba mladega ustvarjalca iz okolice Ptuja z umetniškim imenom Abel von Rust (prvo ime je sestavljanka imena in priimka, von kot predlog nemških plemiških priimkov nakazuje, da izdeluje stvari višjega kakovostnega razreda, rust pa je izpeljanka iz angleške besede za rjo, zarjavelost – odstranjevanju katere posveča veliko časa in ki kaže na to, da je neki izdelek star), pa se je začela z mizo.



Najprej s previjalno in še nekaj drugimi kosi pohištva, ki jih je naredil iz nuje, saj sta se s partnerko pred rojstvom sina preselila v mansardo, ki jo je bilo treba preurediti in opremiti. Belšak je imel več časa tudi zato, ker se je, sicer učitelj športne vzgoje v OŠ Cirkovce, zaradi poškodbe nehal ukvarjati z nogometom. »Od začetka sem izdeloval stvari za domačo rabo, sčasoma za prijatelje, sodelavce, nato sem ugotovil, da bi rad ustvaril nekaj povsem svojega …« In zgodba Abela von Rusta se je tako začela s še eno mizo, poimenovano Bratstvo, ki je bila njegov kickstarter, kot pravi sam, in ki si je kasneje zaslužila prostor tudi v njegovem logotipu.




 

Kombinacija industrijskega in rustikalnega

»Všeč mi je bil industrijski slog oziroma stvari, povezane s težko industrijo, navduševala pa me je tudi viktorijanska doba, zato sem želel združiti industrijsko in rustikalno. Tako sem skombiniral rezkalni stroj znamke Bratstvo, ki je bil namenjen na smetišče, s hrastovim, več kot sto let starim lesom, ki je bil nekoč del cimprane hiške, ki je stala na griču v Slovenskih goricah.« Miza je tako sestavljena iz masivnega industrijskega podnožja in masivne rustikalne jedilne plošče. Razpokan hrastov les je zalit s črno epoksi smolo, plošča pa je zaščitena z naravnimi olji, kar poudari njeno naravno strukturo in dozorelost. Pravi, da takšne mize nikjer v Sloveniji prej še ni videl in da miza še vedno išče svojega lastnika.



Stare predmete je sprva našel doma – živi namreč v 240 let stari hiši, ki je sama po sebi muzej – in je bila bogata z raznoraznimi predmeti, ki so zaprašeni čakali, da jih nekdo odpelje na smetišče ali uporabi. Nato je predmete iskal prek prijateljev in na facebooku, zdaj pa ima, kot dodaja, že vzpostavljeno mrežo, ljudje ga sami kontaktirajo in mu dobavljajo stare, odslužene predmete. »Mnogi me sicer sprašujejo, 'kaj boš s tem', s to kramo, ampak sam ponavadi že takoj vidim, v kaj bi lahko neki predmet preoblikoval, in prepoznam potencial v stvareh, ki jih drugi dojemajo kot odpad.« Žal mu je, da bi neka stvar, ki je trenutno izgubila svojo osnovno funkcijo, je pa zelo lepa, obtičala pozabljena v kleti. Zakaj ne bi iz nje nekaj naredili, da lahko živi naprej oziroma je spet uporabna še vrsto let? Če se ob sprehodu čez stoletja in tisočletja stara mesta tako navdihujemo, zakaj se ne bi tudi nad pohištvom, ki je staro več stoletij?« razmišlja.
 

Unikatni izdelki, ki pripovedujejo zgodbe

Njegova ideja se ujema z duhom časa, ozaveščanjem o okolju, za kar se sam zahvaljuje tudi svoji partnerki. Vintage postaja spet moderen, ponovna uporaba pa je gotovo eden od korakov v smer na bolje in nasprotje masovni proizvodnji industrijskega pohištva. Njegovi unikatni izdelki so stvari z dušo in značajem – predmeti namreč s seboj prinesejo zgodbe. »Te so nastale skozi čas, vsak predmet, star 50 let in več, nosi s seboj neko zgodbo, ki pride sama od sebe, iz njih samih.« Te ob njegovih objavah na instagramu in facebooki služijo kot dopolnilo fotografijam, ki nas s svojimi temnejšimi odtenki ponesejo daleč v preteklost.

Naročniki njegovih izdelkov so znanci, naključni ljudje, ki ga zasledijo, kot tudi kakšni bolj znani Slovenci. A kot priznava Abel von Rust, si še prizadeva za prepoznavnost in promocijo ter išče bazen potencialnih kupcev. Gre namreč za unikatne izdelke višjega kakovostnega razreda, časa in truda, vloženega v delo, je ogromno, zato je primerna temu tudi cena. Uporablja najbolj kakovostne materiale, ki jih obdela glede na želje strank oziroma njihovo namembnost.



»Pri ponovni uporabi je potrebnega ogromno znanja, pri čemer sta mi pomagala moja dva soseda (kovač in tesar), brez katerih zgodbe ne bi bilo, poleg tega mi odstopita tudi svoje delavnice. Povezal sem se še z enim prijateljem in restavratorjem Alešem Senico iz Slovenj Gradca, ki mi pomaga z nasveti in informacijami. Trudim se, da je vsak izdelek vrhunsko izdelan.« In kako se v praksi loti dela? Les mora najprej dezinfecirati in ga rešiti lesnih zajedavcev, potem pa ga obdela z eno od tehnik obdelave lesa: brušenjem, ščetkanjem, peskanjem, s tehniko, ki bi najbolj ugajala končnemu videzu. Železo se trudi ohraniti v čim bolj naravni obliki, saj ima vsak material že s svojo barvo poseben značaj. Pri mizi Bratstvo je, denimo, uporabil poslikavo s krednimi barvami, ki so poudarile strukturo odlitka spodnjega dela mize. Na koncu vse zaščiti z lakom ali voskom oziroma tako, kakor najbolj ustreza končnemu predmetu – upošteva tudi, ali se bo predmet nahajal notri ali zunaj oziroma v vlažnem ali suhem prostoru.



Nad starimi predmeti se je navdušil tudi prek televizijskih šovov, kakršen je Salvage Hunters (Lovci na zaklade), priznava pa, da si še pred tremi leti ni niti predstavljal, da bi se ukvarjal s čim podobnim, saj pred tem, razen v tehniki pri šoli, ni ustvarjal. »Zdaj pa je to moj novi način življenja, čutim potrebo po ustvarjanju, ugotovil sem, kako je lahko življenje še lepše, kako se njegova kakovost dvigne, ko najdeš tisto, v čemer uživaš in si dober. »Pri vsem (z idejami in urejanjem omrežij, PR-jem) mu pomaga partnerka. Njegov poletni projekt je (spet) obnova njihove 240 let stare hiše, ki bo imela pečat Abela von Rusta, jeseni pa se bo spet posvetil starim predmetom in njihovi ponovi uporabi, saj ima že kar nekaj naročil.