Impresionizem, slikarski pristop s poreklom v Franciji, ki se je odvrnil od akademskih nazorov in se v času, ko je realistično posnemanje narave izgubilo monopol tudi zaradi vzporedne iznajdbe fotografije, usmeril v svobodnejše upodabljanje vtisov vidnega sveta z inovativnimi, kratkimi potezami čopiča in nanašanjem barv, ki je lahko privedlo k vibriranju izbranih motivov v svetlobi, bo čez deset dni uradno star 150 let.

V resnici bo star še nekaj več, saj se je ta mednarodno ultravplivni slikarski in kasneje širše umetostni trend porajal že v 60. letih 19. stoletja, a bo 15. aprila natanko poldrugo stoletje minilo od odprtja prve razstave impresionistov v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu leta 1874, ki se je v zgodovino umetnosti zapisala tudi s tem, da je z njo dotlej neimenovano gibanje prišlo do imena. Kajpak neprostovoljno.

Po danes slavni sliki s te razstave, Impresiji, vzhajajočem soncu Clauda Moneta s prikazom pristanišča v Le Havru v svetlobi jutranje zarje in meglici je Louis Leroy, umetnostni kritik satiričnega lista Le Charivari, sicer pa tudi slikar, grafik in dramatik, nadel oznako celotnemu gibanju. V zapisu z naslovom Razstava impresionistov, ki je izšel deset dni po odprtju razstave, si je v obliki satiričnega dialoga z namišljenim, akademsko usmerjenim slikarjem privoščil tako impresioniste kot konservativne reakcije nanje. Monet je, denimo, požel »poklon«, da so celo skice za tapete boljše od njegove slike.

Na razstavi je sicer s 165 deli sodelovalo 31 avtorjev, od katerih jih danes za velike klasike impresionizma velja le nekaj. To so ob Monetu še Camille Pissarro, Edgar Degas, Auguste Renoir, Alfred Sisley, Berthe Morisot in že tudi Paul Cézanne, ki je razstavljal tudi z impresionisti.

Anonimna družba umetnikov, slikarjev, kiparjev in grafikov

Oznaka se je po satirični premieri hitro prijela, in če so se umetniki na prvi razstavi predstavili kot Société anonyme des artiste, peintres, sculpteurs, graveurs (Anonimna družba umetnikov, slikarjev, kiparjev in grafikov), se je druga leta 1876 že uradno imenovala Razstava impresionistov. Še pred obema razstavama so se sicer nekateri med njimi identificirali kot Le groupe des Batignolles, kar je oznaka za skupino mladih častilcev Édouarda Maneta, ki je živel na tem pariškem bulvarju in bil s svojimi inovacijami ključna figura na poti do impresionizma.

Nova umetnost se je kalila v burnem času, ko je Francija zamenjala tudi politični okvir. Drugi imperij Napoleona III. se je končal s francosko-prusko vojno v letih 1870–71, sledila je tretja republika, v samem Parizu spomladi 1871 še znamenita, krvavo zatrta pariška komuna.

Kot je znano, je v času rojevanja impresionizma še pred temi usodnimi družbenopolitičnimi dogodki umetnostno prizorišče Pariza nadzorovala Akademija lepih umetnosti, ki je vsako leto pripravljala Salon, razstavo s tradicijo, ki je segala vse do leta 1667 in je v 19. stoletju veljala za najpomembnejšo umetnostno prireditev zahodnega sveta, ki jo je obiskalo le okoli pol manj obiskovalcev (okoli 400.000), kot jih danes obišče Beneški bienale (okoli 800.000). Uspeh na njej, po možnosti podkrepljen z elitnim mestom na razstavi, je umetnikom pomenil dostop do mecenov in naročil, neuspeh pa seveda ravno obratno.

Znameniti Salon zavrnjenih

Čas prodora prvih impresionistov je bil zaslužen za rojstvo najslavnejšega antisalona v zgodovini slikarstva, znanega po oznaki Salon zavrnjenih. Na njem so pristala dela, ki niso ustrezala konservativnemu akademizmu in temam, pričakovanim na uradnem Salonu. Njegova žirija je namreč že v 60. letih, mnogo pred rojstvom termina impresionizem, rutinirano zavračala dela Maneta, Moneta in drugih impresionistov, podobno, kot je desetletje poprej zavračala najpomembnejšega realista Gustava Courbeta.

Impresionisti so na Salon redno pošiljali svoja dela in z izjemo Cézanna so bili vsi nanj sprejeti vsaj enkrat. Toda leta 1963 je žirija zavrnila toliko del, da je protest prišel do Napoleona III., ki je bil umetnostno konservativen, a občutljiv do javnega mnenja.

Odredil je, da zavrnjena dela razstavijo v Palači industrije, nakar je lahko Émile Zola, tedaj v vlogi novinarja, pisal o nabitih dvoranah, ki jih je ob zavrnjenih slikah zapolnjeval smeh. Kritiki in javnost so se zavrnjenim umetninam posmehovali, med njimi tudi danes najslavnejšemu Manetovemu Zajtrku na travi, ki je sprožil škandal.

Impresionisti so sicer na prvo razstavo leta 1874 povabili še mnoge druge umetnike, ker je to znižalo stroške organizacije razstave, ki so si jih delili, na roke pa jim je šel tudi znameniti fotograf Gaspard Félix Tournachon oziroma Nadar, ki je z njimi prijateljeval, čeprav je sam cenil manj avantgardno slikarstvo.

Za razstavo je odstopil svoj atelje na Boulevard des Capucines, sodeč po Monetu, brezplačno.

Manet je, čeprav velja za očeta impresionizma, sodelovanje na tej razstavi zavrnil. Drugim je nekoč pojasnil, da zato, ker nikoli ni želel sodelovati na razstavi s Cézannom, a kot pravi razlog navajajo to, da je verjel, da je edina pot do uveljavitve uspeh na Salonu.

Šok za prve obiskovalce

Pravzaprav so tudi impresionisti svojo razstavo odprli v datumski navezavi na Salon, namreč le dva tedna pred njegovim odprtjem. Danes je kajpak ta razstava neprimerno bolj zgodovinska od tedanjega Salona, zanimivi pa so podatki o odzivu publike. Impresionistično razstavo je videlo okoli 3500 obiskovalcev, Salon okoli 400.000.