Strast, ki jo poganja nostalgija

Vsak pravi zbiratelj se rad postavi s svojo zbirko in jo pokaže; za vsako znamko, dopisnico, ovojnico ali drugačen filatelistični papirček ve povedati, kako in kje ga je dobil, kaj predstavlja, razgovori se o zgodovini dogodka, ki mu je bil posvečen, ali o poti, ki so jo opravili ti predmeti, je filatelist Anton Simončič predstavil svojo strast in strast tistih, ki so se v minulih treh dneh zbrali na sejmu Collecta v Cankarjevem domu. Tam smo tudi iskali odgovore na vprašanji, kaj je pravo zbirateljstvo in kaj je tisto, kar žene zbiratelje.

Zbirateljstvo ima v velikem slovenskem leksikonu preprosto razlago; to je ljubiteljska dejavnost, ki se ukvarja z zbiranjem različnih spominkov, predmetov, dragocenosti, starin. A ko obiskovalec, po možnosti nezbiratelj ali celo njegovo popolno nasprotje, stopi na Collecto, se hitro iz občudovalca vseh vrst kuriozitet spremeni v občudovalca ljudi, ki potrpežljivo brskajo med starimi razglednicami, prelistavajo cele albume kovancev ali nekdanjih telefonskih kartic, si pozorno ogledujejo znamke ali stare ovojnice z njimi, stikajo za značkami ...

»Zbiratelji s(m)o čudni ljudje. Za večino veljajo enaka 'pravila' oziroma praksa. Za primerjavo naj se lotim zbirateljev znamkarskega gradiva. Ti namreč izstopajo. So zbiratelji malih ali večjih sličic, žigosanega papirja, dopisnic, maksimum kart, pisem, poštnih odrezkov in podobnih zanimivih stvari, ki jih večina ljudi meče v koš,« je spet slikovito opisal Anton Simončič iz ljubljanskega filatelističnega društva.

In čeprav je govoril predvsem o filatelistih, lahko posplošimo njegovo misel, da zbiratelj nikoli ni zadovoljen s svojo zbirko. »Ni popolne zbirke! Nihče nima vsega … Ko zbiratelj zaključi prvi ciklus načrtovane zbirke, ugotovi, da bi bilo dobro še kaj dodati. In teh dodatkov je neskončno veliko. Iskanje dodatkov buri domišljijo, odkriva in razvija številne človekove potenciale in je gonilna sila pravega zbiratelja. Lahko tudi gibanja in razvoja,« je razmišljal Simončič, ki je v zgodovino sejma Collecta zapisan kot njegov pobudnik. Letošnji se je zgodil po dveh letih koronskega premora, v manjši zasedbi, v drugem letnem času in na drugi lokaciji, ne več na Gospodarskem razstavišču, ampak v Cankarjevem domu, kjer je tokrat istočasno potekal festival za tretje življenjsko obdobje.

Pošta bo vedno obstajala

Na letošnjem mednarodnem sejmu se je predstavilo približno trideset zbirateljev iz sedmih držav, priredili so tudi nekaj razstav. Eno od njih je pripravil dr. Veselko Guštin iz Filatelistične zveze Slovenije, ki ga brez težav opišemo kot tipični primerek zbiratelja, ki potrpežljivo brska in dopolnjuje svojo zbirko. Tokrat je na ogled postavil 30 filatelističnih listov iz Slovenskega primorja in Istre med letoma 1945 in 1947. Zbirka dobi tisto pravo vrednost, ko jo z žarom opiše njen lastnik. V njej je poštna korespondenca takratnih con A in B, z žigi, unikatnimi »zalepki«, ki so jih uporabljali, ko še ni bilo znamk, in navsezadnje izvirnimi skicami znamk, ki jih je naredil oblikovalec Miroslav Oražem. Prva serija je izšla 15. avgusta 1945, je dejal sogovornik in pokazal na napis Jugoslavija ob strani znamke z motivom Trsta, kar je, kot je dodal, dokazovalo, da so bili ob nastanku skic še vsi prepričani, da bo ta pripadel Jugoslaviji.

Veselko Guštin, ki je po poklicu računalnikar, je zbiratelj od mladih nog. Že takrat so ga pritegnile znamke, prvo zbirko mu je pri 13 letih prinesla nona iz Trsta. Ko je postajal zrelejši zbiratelj, je videl, da znamka zelo malo pove, zato je začel zbirati poštno zgodovino; kuverte, dopisnice in druge dokumente dobi ali odkupuje pri ljudeh – in vmes se mu prikrade kakšen ponaredek. Dva je razstavil, in kot se zdi, tudi vzljubil. Sicer pa svojo ljubezen do filatelije z veseljem prenaša na mladino in vodi filatelistične krožke. Čeprav živimo v svetu elektronske pošte, se za prihodnost zbirk ne boji, kajti navadna pošta bo vedno obstajala, je zadovoljno dejal Guštin.

Na razstavnem prostoru njegovega znanca Vinka Freliha se je izkazovala večja raznovrstnost predmetov; zbira stare ure, medalje, značke, starine, telefonske kartice za mobilne telefone ... Vse to so odtisi nekega časa, je pojasnil zbiratelj, zlasti značke, ki so jih nekoč izdajala tako rekoč vsa podjetja in za vsak mogoč dogodek. Še posebno so mu pri srcu tiste iz Planice, prvo ima že iz leta 1934. Zanimajo ga, kot je dodal, številni predmeti, povezani s Planico in njeno zgodovino, pravzaprav z zgodovino vse Slovenije.

Evrski kovanci so dolgočasni

Prototip zbiratelja je tudi Hugo de Beul iz belgijskega Antwerpna, ki se sejma v Ljubljani že leta udeležuje kot prodajalec. Njegovo podjetje Hanmart ima dve podružnici, poleg belgijske še eno na Poljskem, ki jo vodi njegov sin. Osemdesetletni sogovornik je bil sicer nekoliko razočaran, ker so sejem prestavili z bistveno prijaznejših pomladnih dni na jesenske, sicer pa je zadovoljno sedel za mizo in se ukvarjal s kovanci, »pa ne evrskimi, ti so dolgočasni«.

V preteklih letih je morda vladalo nekaj več zanimanja za razglednice, letos gredo dobro v promet kovanci, je poročal. »Toda vsi iščejo Franca Jožefa. Le zakaj?« se je čudil. »Tudi na Češkem in Slovaškem ga imajo radi, pa čeprav je bil pravzaprav le kratek čas vladar.« S prodajo se je začel ukvarjati že leta 1958, k temu ga je seveda pripeljala zbirateljska strast. Zbira stare predmete, povezane s svetovnimi razstavami v Antwerpnu, ima ogromno zbirko starih knjig, zanimajo ga stari likalniki (ne nujno zelo stari, je med smehom dodal) in pravzaprav vse, kar je povezano z likanjem in pranjem obleke. »Ker so zbirke tako velike, imam tudi zelo veliko hišo, iz leta 1580,« je med smehom dodal še enega od predmetov, ki pa ga ne more kupiti, le najema ga lahko.