Sto trideset let vrtenja živo rdečih mlinskih kril

Ni malo Parižanov in drugih, ki na mitski Moulin Rouge v osrčju zloglasne pariške četrti Pigalle gledajo zviška, prepričani, da se v njem ponuja (ne le danes) nizka zabava za plehke množice, podobno, kot se tudi umetniki na znamenitem Place du Tertre menda predvsem še turistično prodajajo. Stari kabaretni šarm so minuli časi baje spakirali v kovčke in odnesli s seboj, toda: mar niso čarovni vsi časi, brž ko se jih polasti preteklost? Kakor tudi raje sanjarimo o tistem tam kot o vsem, kar imamo pred nosom.



Na Place Blanche ob vznožju Montmartra v 18. pariškem okrožju steguje Moulin Rouge svoja živo rdeča mlinska krila že 130 let. Toliko se jih je odvrtelo, odkar sta 6. oktobra 1889 ob osmih zvečer znameniti kabaret odprla Katalonec Joseph Oller in Francoz Charles Zidler, ki sta imela v lasti tudi znamenito dvorano Olympia. V tistem času – ko je prijetno dišalo po osvobajanju in nič manj razvratu ter je bila v zraku obletnica: sto let je minilo od krvave revolucije – so v Parizu ponosno gostili svetovno razstavo in ob tej priložnosti provokativno dvignili v nebo še Eifflov stolp.



Splošno znano je, da je dogajanje v znamenitem kabaretu slikarsko ovekovečil Henri de Toulouse-Lautrec, kakor se je ohranilo nemalo prepoznanih plesalskih in pevskih imen: od kraljice kankana La Goulue do neponovljive Édith Piaf. Lepe dolge noge so urno poskočile čim višje v zrak, nad tlemi so se akrobatsko zavihtela razgaljena mišičasta telesa, podivjal je kankan, žive barve in perje so zafrčali po odru, cirkusa je bilo toliko, da je nujno sledil še škandal. Bila je belle époque, industrija je optimistično cvetela in kultura navdihujoče buhtela, pa tudi ambient je bil kičasto pravi: na Montmartru je bilo takrat še vonjati nerazsvetljeno podeželje z nemalo mlini na veter in je nasploh zaudarjalo po netehnološkosti.

V rokah iste družine

Če so zgodovinski viri verodostojni, je bil Moulin Rouge prvi objekt v Parizu, ki se je okitil z elektriko. Viri med drugim še pravijo, da ga je zaradi kratkega stika leta 1915 precej uničil požar, zaradi česar so ga morali zapreti za šest let. Iz sodobnega časa je podatkovno gotovo zanimivo, da je sloviti kabaret, ki je danes odprt vse dni v letu in ponuja po dva spektakla na večer, že od petdesetih let preteklega stoletja v rokah iste družine – leta 1955 ga je kupil ded sedanjega direktorja Jean-Victorja Cléricoja – in da je v Moulinu Rougeu zaposlenih skoraj 450 ljudi, kakih sto je umetniških profilov: od plesalcev in plesalk, žonglerjev, kotalkarjev do še drugih artistov, ki prihajajo tudi z različnih koncev sveta, vsi pa imajo, kakor je pred časom za Le Monde poudaril direktor, pogodbo za nedoločen čas; kar je redkost v razvedrilnih vodah.



Imajo prav tako primerno grajena telesa, najmanj 175 centimetrov morajo biti visoke ženske in vsaj za še deset centimetrov so višji moški, ki začetno zaslužijo po 3000 evrov neto (tudi) (trinajsti) mesec (v letu). Zanimivo je prav tako, da je polovica občinstva – približno 600.000 obiskovalcev na leto – domača, čeprav povečini ne pariška, in še za polovico je tujcev: na prvem mestu se prihajajo zabavat Američani, za njimi pa imajo divje akrobacije krasnih mladih teles v živahnih ritmih glasbe najraje Britanci, Avstralci in Kitajci. Kot so pred dnevi zapisali v Le Mondu, bodo imeli letos za 62 milijonov evrov prometa, čistega dobička pa od štiri do pet milijonov evrov.

Spektakularni rojstni dan

Svojevrstno čudaštvo je, da v Moulinu Rougeu, kjer se na leto odpre kar 240.000 steklenic penine in poskrbijo vsak večer za kakih 450 pogrinjkov, ne strežejo tistih iz prestižne skupine LVMH, torej ni mogoče naročiti, recimo, moëta. Zaplet je star in predvsem zgodba o samosvojosti, kajti dve generaciji nazaj jim ga niso bili sposobni redno zagotavljati, zato se odslej obračajo na druge proizvajalce penine oziroma šampanjca, za moët pa se ne zmenijo več.



Da bi 130. obletnico Moulina Rougea praznovali pompozno, kot je treba, so v nedeljo kar na ulici pripravili minirevijo – v njej je sodelovalo 60 plesalk v kostumih francoske modre, bele in rdeče barve –, spektakularno projekcijo z nekaterimi prelomnimi datumi iz zgodovine kabareta pa je bilo občudovati tudi na pročelju stavbe z živo rdečimi mlinskimi krili. Besede seveda težko opišejo, kar ob poskočni glasbi in divji plesni paradi kiča v človeku sprožijo čustva, zato le v Moulin Rouge ... Če ne zaradi drugega, pa sledi, ki so jih na razvpitem Pigallu podrobila bolj ali manj pomembna imena preteklosti, tudi privzdignjeno literarna so med njimi (Breton, Vian ...). Umetnost se rada zabava.