Sršeni

Vse poletje sem prijazno sobivala s sršeni. Prihajali in odhajali so v gnezdo, skrito med robom širokega napušča in strešno kritino. Še na misel mi ni prišlo, da bi jih preganjala. Do pred dnevi, ko je v mansardo priletel prvi ...

Tolažila sem se, da je v mraku zgrešil vhod v gnezdo. A komaj sem se rešila enega, že je bil v hiši drugi, nato tretji ... Po več dneh vročine zaradi hermetično zaprtih oken, otroškega kričanja in vreščanja, ki ga je povzročil že let muhe, mi je prekipelo. Poklicala sem sošolca, ki je gasilec, in ga prosila, naj pride na pomoč z dovolj dolgo lestvijo in zaščitno obleko, jaz pa bom poskrbela za insekticid v spreju. Prijazno me je zavrnil, češ da nisem v njegovem rajonu, in mi svetoval, naj pokličem 112.

Čez dva dni sem skesano ugotovila, da med sorodniki, prijatelji in znanci ni junaka ne z lestvijo ne z opremo, ki bi si upal pred obličje sršenov, in poklicala 112, da sicer nisem življenjsko ogrožena, a da mi sršeni resnično povzročajo velike skrbi.
Intervencija, in to kakšna, je bila tako rekoč takojšnja. Ob mraku, ko se sršeni vračajo v gnezdo, se je nekaj mož najprej pripeljalo z gasilskim kombijem, da bi preučili situacijo. »S strehe ne moremo, s tal tudi ne gre, ker bomo polomili žlebove, nadstrešek sosede pa ne bo vzdržal teže gasilca ...« so našteli. Nato so odšli in se vzvratno pripeljali v našo ozko ulico v starem mestnem jedru z velikim gasilskim avtomobilom z lestvijo in košaro ter ga spretno parkirali na našem dvorišču.

Iz avtomobila je izskočilo še več mož, med njimi trije s popolno gasilsko opremo za strup, ki jih je lestev s košaro najprej dvignila visoko v zrak, nato pa dobesedno zložila v ozek prostor med dvema strehama, med seboj ločenima le za kakšen meter, ter približala sršenom. Akcija, ki jo je vodil poveljnik, se je končala po treh urah. Ob slovesu so mi pokazali fotografijo meter visokega sršenjega gnezda, ki so ga pred kratkim odstranili s podstrešja neke druge hiše. Sem naredila preveč hrupa za premalo sršenov?