Srajčke za nagce

​​Koliko golote vse naokoli! Kaj se je res že toliko ljudi sleklo? Nekateri še nosijo spodnje perilo, mnogi niti tega ne več. Seveda ni s kulturo nudizma nič narobe, jasno, da ni, vendarle smo v jedru vsi prvinski in koža mora tudi prosto dihati. Manj se zdi umestno nekulturno verbalno razgaljanje v javni vlogi in torej na nepravem mestu. Kaj ni tako, da besede lahkotneje kot kdaj prej letijo odkrito in vsevprek po družbenem prostoru, bolj ko so žaljive, zmerljive in neusmiljeno blatijo, bolj hočejo biti tudi privlačne?

Francoska igralka Corinne Masiero, pri nas znana po vlogi načelnice Marleau, je pred časom, na podelitvi filmskih cezarjev, odvrgla oblačila in se namazala z menstrualno rdečo barvo. Z dejanjem je, med drugim, hotela opozoriti oblasti na nevzdržne razmere, kar revščino, v katero se je zaradi pandemije pogreznil del kulturnega sektorja. Javnost se je nemudoma zganila in zaropotala tudi v tonih, češ, kakšna vulgarnost. A ni bilo slišati, da bi nepreštevni moralisti razumeli umetničino, resda politično in vendarle samo enkratno vpitje v izsušeni puščavi. Drugače, predvsem so jim šli v nos – gospa vendarle ni več mlada in lepa – njena povešena zadnjica in drugi uveli predeli. Česa vsega niso kot v pogromu grmeli proti njej?!!

Česa vsega nismo tudi drugje sposobni brez zadržkov streljati na glas, javno, ne le v domači kleti. Besede nespoštljivo frčijo okoli glav kot krogle, natančneje ko zadenejo, na twitterju, recimo, močnejša vojska se strne za strelcem, kot v videoigrici, če ne kar v gverili, na vseh straneh. Za nekega ministra, ki ni francoski, ne kulturni in ne kulturen, bi v spozabi in samopozabi, kdo je on javno in kaj narekuje državna funkcija, kultura, kot se je izrazil, kar »crknila«, če ne bi bila deležna podpore.

Kdo bi moral cesarjem, ki nepokriti do nagega javno slačijo svoje siromašne besede, sešiti srajčke.