Čevelj

Navsezgodaj je peljala na sprehod psa ... z dvema različnima čevljema, desni je bil njen, levi od moža. Ne, to ni šala niti politična alegorija o dveh polih, ki poteptata, kar pohodita, ampak navaden pripetljaj za koronsko kroniko. Človeku se zlepa ne zmeša, tudi njej se najbrž ni, samo razcepila se je v strašljivo samodejnost odsotnosti. Da nekaj ni prav, jo je več metrov od hiše, z enim čevljem že na polju javnega, opozoril nenavaden občutek v njem: občutje, da je s polovico sebe zaplavala v prevelik svet. Potem so oči le pogledale, kar bi morale storiti že prej, nakar je, ker je bil spontani narek nezavednega končan, stekla domov, kar so jo nesle noge. Kaj bi si o vsem mislili surrealisti, ki jih je tako vznemirjala avtomatična pisava, umetniško transkribirana na papir? Nič ne bi rekli, saj če stopimo v napačno obuvalo, to še ne pomeni, da smo poeti; vsi čevlji pač ne morejo hoditi v paru.

Metaforika čevljev je znana, brez njih je človek kakor brez obleke, izpodrezan, gol in bos. Ko mu življenje vzame vse, ga slej ko prej še sezuje. Dvajseto stoletje je odtisnilo v kolektivno zavest nič koliko kupov tragično odloženih parov, tudi sodobni begunci vedno znova izgubijo kakšnega pošvedranega, pa vendar je čevelj, intimno, tudi zelo lep. Prenekatera mama za zmeraj shrani otrokov prvi copatek, tistega, s katerim je shodil v življenje ... Medtem ko najbrž le redkim pade na pamet, da bi si kot v pravljici nataknili premajhna obuvala, je pri prevelikih pomišljanja manj. Otroška stopala hitro rastejo, včasih smo tudi infantilno željni rasti še v zrelih letih. A da se je odpravila naokoli v športnih copatih različnih velikosti, barv, oblike ...

V hipu, ko se je ovedela svojih avtomatiziranih gest in stekla v hišo, jo je popadel krohot. Nebrzdan smeh je izjemen ventil, solze, ki lahko pridejo zraven, pa polne sporočil: treba je ohranjati budnost, da se ne smešimo z nesvojim čevljem; družbeno in v moreči pandemiji tudi.