Šolska spričevala: ko starši od svojih otrok pričakujejo preveč

Šolsko leto se je, obogateno tudi za izkušnjo šolanja na domu, izteklo, jutri bodo, ne glede na uspeh, v ospredju spet spričevala in ocene. A med veselimi in zadovoljnimi obrazi bodo tudi potrti. Takih staršev, ki od svojih otrok veliko pričakujejo, je veliko, pritrjujejo na šolah.

Največ pritiskov zaradi ocen in učnega uspeha doživljajo učenci zadnje triade, saj ocene štejejo za točke pri vpisu v srednje šole. Njihovi starši pogosto pišejo, hodijo na govorilne ure, ali bi lahko izboljšali ocene, prejemamo pa tudi pritožbe na zaključene ocene, pripoveduje socialna pedagoginja Manja Brinovšek z ljubljanske Osnovne šole Prule.

»Opažam, da imajo pogosto nerealna pričakovanja glede uspeha svojega otroka, kar poskušajo spodbuditi tudi s prevelikimi obljubami, darili, denarjem ... In čeprav se posamezni otroci zelo trudijo in veliko učijo, najvišjih ocen kljub temu ne bodo dosegli, s tem pa tudi ne takšnih nagrad. Marsikdo hoče svojega otroka spodbuditi s tem, kako je sam imel same petice, hkrati pa ne upošteva, da njegov otrok tega morda ne zmore,« je povedala sogovornica.

Psihologinja Sara Marn z ljubljanske Osnovne šole Prežihov Voranc pravi, da je »veliko staršev, ki od svojih otrok veliko pričakujejo«. Problem nastane, ko pričakujejo same odlične ocene in ni prostora za neuspeh. Tako si tudi otroci oblikujejo previsoka pričakovanja do sebe, kar dolgoročno lahko vodi v perfekcionizem. »Visoka pričakovanja so povezana še z dosežki v glasbeni šoli ali športnih treningih, kar je lahko precej obremenjujoče. Nekateri imajo vse popoldneve v tednu zapolnjene, zato so učenje in domače naloge postavljeni v večerni čas, prostega časa pa nimajo. Tak tempo je pretežak.«
 

Višje vrednoteni učenci z višjimi ocenami

Uspeh je visoko cenjen tudi med vrstniki. »Na žalost je res tako, da so učenci z dobrimi ocenami na splošno višje vrednoteni, in to je v šolah velik problem. Nekateri pa imajo sposobnosti, ki jim jih v šolskem sistemu žal ne uspe izraziti, in ti učenci so lahko celotno šolanje postavljeni v kategorijo 'slabih učencev'. Veliko je sposobnosti, ki jih šola ne meri in ne ocenjuje. Takim učencem se običajno tudi zdi, da niso tako sposobni in dobri kot tisti z visokimi ocenami, ker jim to sporoča okolje. Učna samopodoba pa vpliva tudi na splošno otrokovo samopodobo.«

Socialna pedagoginja s Prul opaža dve skrajnosti. V razredih, kjer so uspešnejši učenci in za slabo velja že ocena štiri, to doživljajo kot osebni poraz oziroma stisko. Na drugi strani pa so razredi, v katerih tisti, ki imajo petice, veljajo za piflarje in so v stiski zaradi svoje uspešnosti. Razpoloženje je zelo odvisno predvsem od učencev, ki štejejo za glavne, največje frajerje.

»In prav pri tem je zelo pomembno, kakšno podporo ima otrok doma. Tudi v razredih, kjer so med vrstniki negativno označeni odlični učenci, se tisti, ki imajo podporo doma, na to ne ozirajo, ampak se še naprej trudijo. Sem pa opazila, da se določeni učenci, ki se zelo trudijo in učijo, cilja pa kljub temu ne dosežejo, na neki način predajo in zavzamejo stališče, da je vse nesmiselno. Kadar se pojavi kaj takega, svetujem čim prejšnjo pomoč, sicer se apatija lahko vleče vse do konca šolanja.«
 

Zakaj je uspeh tako visoko na vrednostni lestvici?

Na vprašanje, zakaj je uspeh tako visoko na vrednostni lestvici, psihoterapevtka Ivana Mandarić s petnajstletno prakso na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana odgovarja, da zato, ker so se starši znašli pred precej negotovo nalogo. »Priča smo zelo hitremu napredku tehnologije, ki korenito spreminja skoraj vse vidike življenja – medčloveške odnose, delo, prosti čas ... Povečana negotovost glede prihodnosti pa sproža tudi večjo potrebo po nadzoru. Tisto, kar staršem da vsaj nekaj občutka kontrole in gotovosti v svetlo prihodnost svojih otrok, je dober šolski uspeh. Ravno zaradi negotovosti si starši pogosto prizadevajo za perfektnost pri opravljanju svoje vloge in posledično pričakujejo 'popoln produkt'. Nekaterim staršem se ne zdi tako pomembno, kaj otrok ve, ali zna razmišljati, ali razvija refleksijo do sebe in sveta, temveč se jim zdijo pomembne predvsem ocene. A uspeh ni nujno jamstvo za kakovostno življenje. Torej, (šolski) uspeh je vrednota, ampak gotovo ne sme biti edina, ker nam to lahko zelo omeji življenje,« je jasna Mandarićeva.

Dr. Matija Svetina, redni profesor za razvojno psihologijo z ljubljanske filozofske fakultete, poudarja, da se po njihovih opažanjih starši vendarle zelo razlikujejo glede pričakovanj do otrok, a da si praviloma želijo, da bi bili njihovi otroci za en korak uspešnejši, kot so bili sami. »To ne velja samo za šolski uspeh, ampak tudi za druge otrokove merljive uspehe. Starši so tako kot sovrstniki pomemben referenčni okvir tudi za otrokovo samovrednotenje, kar pomeni, da so za otroka, ki takim zahtevam težko sledi, lahko precej obremenjujoči. Študija je, denimo, pokazala neposredne povezave med starševsko vpletenostjo, sprejemanja otroka, takega, kakršen je, otrokovim samovrednotenjem in šolskim uspehom. Je pa treba vedeti, da so tudi starševska pričakovanja večinoma stvar čustev in številnih neizrečenih pričakovanj, ne pa stvar racionalne odločitve. Starši se ne morejo kar odločiti, da bodo od otroka jutri pričakovali nekaj drugega kot danes. Take spremembe zahtevajo veliko dela na sebi in velikokrat tudi zunanjo pomoč,« je spomnil sogovornik.



Kako pomagati otroku zgraditi pozitivno samopodobo o sebi, ne glede na to, da ni najboljši v razredu? Sogovorniki odgovarjajo, da predvsem s tem, da mu damo vedeti, da je celovita osebnost ter veliko več kot njegov ali njen šolski uspeh. Da je pomembno ugotoviti, katero je otrokovo močno področje, v čem je dober, in ga pohvaliti za napredek. Nekateri učenci morajo tudi v določeno oceno vložiti več truda kot drugi. In to so pomembni uspehi, ki niso samoumevni, zato bi morali starši otroke večkrat pohvaliti za napredke. Ti pa se dogajajo vsak dan na različnih področjih. Ivana Mandarić dodaja, da se dobra samopodoba gradi s premagovanjem ovir in toleriranjem frustracij. »Torej, da sem kljub strahu dosegel cilj ali kljub porazu znova vstal in podobno. Gotovo dobre samopodobe ne krepimo tako, da otroka zaščitimo pred vsemi morebitnimi neuspehi in neprijetnostmi, da se prerekamo z učitelji za višje ocene ... Starši moramo zato stisniti zobe in otroku dovoliti, da pridobi svojo izkušnjo, čeprav bolečo.«
 

Saj v šoli je pa priden ...

Zaradi vsega zapisanega tudi po šolskih ocenah najboljšim učencem ne gre prizanašati z odpustki na drugih področjih življenja, »češ, kaj pa hočem, saj v šoli je pa priden«, kot je pogosto slišati starše odličnjakov, ki tako oproščajo nesodelovanje pri hišnih opravilih, pretirano uporabo mobilnih telefonov in podobno.

»Starši praviloma vemo, da taki odpustki otrokom ne koristijo. Jasne strukture in meje otrokom pomagajo ohranjati rutine, ki so pomembne, niso pa nujno prijetne, denimo, umivanje, jutranje vstajanje, učenje, pospravljanje, vendar zahtevajo tudi starševsko udeleženost in nadzor. Starši včasih opravimo stvari namesto otrok, ker se nam zdi, da bomo to sami naredili hitreje in z manj truda, in nimamo energije, da bi se z otrokom pogajali, kaj naj naredijo in kdaj. Take vrste odpustkov starši ne delamo zaradi otrok, ampak zaradi sebe,« je spomnil Svetina.

Ivana Mandarić je dodala, da dobre ocene dajejo staršem občutek kontrole, češ, dober uspeh v šoli prinaša tudi uspeh v življenju. Ampak prav tako je pomembno, da od otroka zahtevamo, da sodeluje pri različnih družinskih obveznostih, da razvija občutek odgovornosti za skupnost. Delovne navade, ki vodijo k dobremu šolskemu uspehu, so pomembna veščina, a niso dovolj.

Psihologinja in logoterapevtka Zdenka Zalokar Divjak poudarja še nekaj: »Treba se je zavedati, da starši svojim otrokom največ sporočamo s svojim načinom življenja, s svojim zgledom.« Pri psihoterapijah opaža, da imajo otroci, ki hočejo biti v šoli uspešni in obiskovati vse mogoče dejavnosti, ki pa jih ne zmorejo in zato tudi hitro opustijo – naporen vsakdan jih sili v anksiozna in stresna stanja –, pogosto najmanj enega od staršev, ki je perfekcionist. In četudi ta svojemu otroku dopoveduje nasprotno, to ne zaleže. V psihoterapijo poskuša vedno vključiti celotno družino, da se vsak član pri sebi zamisli o svojemu načinu življenja.
 

Ali ob koncu šolskega leta nagraditi otroka?

Matija Svetina: »Otrok mora dobiti nagrado za trud, ki ga je vložil v delo za šolo, tako kot tudi odrasli dobi nagrado za svoje delo (na primer plačo, status in podobno). Delo za šolo ni otrokov hobi ali samonagrajevana aktivnost, ampak delo, ki od njega zahteva trud in vztrajnost. Če za vse to dolgoročno ni nagrajen, se bo njegova motivacija za delo zmanjšala. Nagrada pa je lahko marsikaj – dobre ocene, pohvala, starševska pozornost, skupaj preživeti čas, počitnice, novo kolo ali kaj drugega, kar si je otrok želel. Če otrok dobi nagrado, ki si je ni želel ali je ni potreboval, potem to ni nagrada. Problem je, da otroci včasih ne vedo, kaj si želijo, ali pa mislijo, da si želijo nekaj, za kar se potem izkaže, da si niso želeli.«



Ivana Mandarić: »Zdi se mi, da je neko simbolno, ritualno obdarovanje ob koncu nekega cikla, v tem primeru šolskega leta, povsem utemeljeno. Starši lahko z otrokom sklenejo dogovor, da v primeru dobrega uspeha dobi nekaj za nagrado in mu izpolnijo neko željo, zakaj pa ne. V vsakem primeru, ne glede na uspeh, bi se bilo smiselno z otrokom pogovoriti o preteklem letu, kaj se je naučil, doživel, kako se je počutil, kaj se mu zdi pomembno in podobno. Pogovarjati se z otrokom in preverjati, kako razmišlja in kakšen pomen pripisuje sebi, drugim in svetu je smiselno početi ves čas, konec šolskega leta pa je priložnost za svojevrstno evalvacijo.«



Zdenka Zalokar Divjak: »Prisegam na doživljajska darila, da otroka nekam peljemo, da nekaj doživimo skupaj, pa naj bo to peš, z vlakom ali če gremo zgolj na sladoled. Pomembno je, da si vzamemo čas za tisto, za kar ga ponavadi zmanjka. To si otroci tudi najbolj zapomnijo. Skromnost v obdarovanju je danes prezrta, mislim, da bi morali izstopiti iz materialističnega pogleda. Če boste, denimo, osmošolca, ki je vsa leta za svoj uspeh prejemal materialna darila, vprašali, katerega se spomni, je večino najbrž pozabil. V naši družbi ima večina materialnih stvari dovolj, tudi konec leta vsi nekaj dobijo in otroci se med seboj primerjajo. Je pa res, da so za tiste, ki nimajo nič, primerna in dobrodošla tudi materialna darila.«