Zakaj so Britanci odplačali svoj suženjski dolg šele pred desetimi leti?

Na družbenem omrežju X je profil Visegrád 24 objavil zapis o britanski odpravi suženjstva leta 1833, ki navaja, da je Združeno kraljestvo porabilo 20 milijonov funtov – kar je predstavljalo 40 odstotkov takratnega državnega proračuna – za odkup vseh sužnjev v imperiju.

V nadaljevanju dodajajo, da je bil dolg, nastal zaradi tega zneska, tako velik, da ga Britanci niso odplačali vse do leta 2015, s čimer namigujejo, da so sodobni davkoplačevalci na nek način »prispevali« k odpravi suženjstva.

Objavo je z enostavnim pripisom »Wow« delil tudi Elon Musk, kar je dodatno povečalo njen doseg. Ta tvit je trenutno eden najpopularnejših na platofrmi X.

Zgodovina

Ko je britanski parlament leta 1833 sprejel zakon o odpravi suženjstva, je cena za ukinitev večstoletnega sistema zasužnjevanja postala jasna – 20 milijonov funtov. Takrat je ta vsota predstavljala kar 40 odstotkov letnega državnega proračuna in je pomenila eno največjih finančnih intervencij britanske vlade v 19. stoletju.

Borba za odpravo suženjstva je bila dolga in zahtevna. Na sliki iz leta 1795 je prikazan simbol proti suženjstvu, ki je bil uporabljen za ozaveščanje ljudi o nehumani in nepotrebni naravi suženjstva. FOTO: Wikipedia

A denar ni bil namenjen osvobojenim ljudem, temveč njihovim nekdanjim lastnikom – za »izgubo premoženja«.

1833: Suženjstvo je odpravljeno, a ne brez cene

V prvih desetletjih 19. stoletja je naraščal pritisk gibanja za odpravo suženjstva. Parlament je leta 1807 že sprejel zakon, s katerim je prepovedal trgovino s sužnji, a suženjstvo kot sistem je obstajalo naprej v britanskih kolonijah.

Ko je leta 1833 končno prišlo do popolne odprave, so plantažni gospodarji in trgovci, ki so se bogatili na račun zasužnjenih, zahtevali finančno nadomestilo.

Britanska vlada je zato zagotovila ogromnih 20 milijonov funtov kot kompenzacijo za lastnike sužnjev. Če za lažjo predstavo postavimo znesek v kontekst sodobnih financ, britanski proračun za leto 2023 je znašal približno 1,2 bilijona (tisoč milijard) funtov (1,44 bilijona evrov).

Če bi se to zgodilo torej leta 2023 (zadnji javnodostopni podatki) bi država namenila 40 odstotkov svojega proračuna za neko politiko, bi to pomenilo okoli 480 milijard funtov (576 milijard evrov).

Slika prikazuje delo Khaleba Brooksa »The Wake« (Obujeni), ki bo prvi londonski spomenik žrtvam transatlantskega suženjstva. FOTO: Reuters

Posojilo, ki je bremenilo Britance skoraj 200 let

Da bi zbrala ta sredstva, je britanska vlada najela eno največjih posojil v svoji zgodovini. Posojilo je bilo financirano prek državnih obveznic, ki so jih britanske finančne institucije prodajale vlagateljem.

Da bi zbrala ta sredstva, je britanska vlada najela eno največjih posojil v svoji zgodovini. FOTO: Wikipedia/Die Gartenlaube

Sčasoma je ta dolg postal del širšega britanskega javnega dolga in je bil upravljan prek standardnih finančnih praks, kot so prestrukturiranje, refinanciranje in preoblikovanje v nove oblike državnih obveznic.

Ena od vrst obveznic, ki jih je britanska vlada uporabljala za upravljanje dolga, so bili t. i. consols – večni državni vrednostni papirji brez določenega roka odplačila, pri katerih je država plačevala le obresti in jih lahko odkupila, ko ji je to ustrezalo.

Nekateri izmed teh vrednostnih papirjev so bili povezani z dolgom, nastalim zaradi kompenzacijskih plačil sužnjelastnikom, čeprav so sčasoma financirali tudi številne druge državne izdatke.

Leta 2015 je britanska vlada sporočila, da je dokončno odplačala zadnje izmed teh obveznic, kar pomeni, da so bila zadnja plačila za obveznice, povezane s posojilom za kompenzacijo sužnjelastnikov, izvedena šele v 21. stoletju. To je tudi izvor trditve, da so britanski davkoplačevalci »odplačevali dolg suženjstva« do leta 2015.

FOTO: Shutterstock

Čeprav je ta izjava tehnično resnična, je tudi nekoliko zavajajoča. Prvotno posojilo iz leta 1833 ni ostalo ločen dolg skozi celotno obdobje do 2015, temveč je bilo že dolgo vpeto v splošno upravljanje javnega dolga, skupaj z mnogimi drugimi zgodovinskimi finančnimi obveznostmi. Plačila v 21. stoletju so bila del rutinskega servisiranja dolga in niso bila specifično usmerjena v poplačilo suženjskega posojila.

Prvotni dolg iz leta 1833 je bil sicer financiran s posojilom, ki pa se je sčasoma zlilo v širši javni dolg Združenega kraljestva. Zadnje finančne instrumente, ki so bili še povezani s tem dolgom, so odplačali leta 2015, vendar pa je bila povezava s suženjstvom do takrat že zgolj simbolična in ne neposredna.

Brez odškodnine za nekdanje sužnje

Medtem ko so lastniki sužnjev prejeli milijone funtov odškodnine, noben zasužnjen človek ni prejel nobene finančne kompenzacije. Po odpravi suženjstva so mnogi ostali v revščini in še naprej delali na plantažah, pogosto v sistemu »vajeništva«, ki jih je še več let zadrževal v odvisnosti.

Zaznzibarski suženj okoli leta 1890, ko je bil Zanzibar pod britansko oblastjo. FOTO: Wikipedia

Danes je prepoved suženjstva in prisilnega dela kodificirana v 4. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je v veljavi od leta 1953 in je bila leta 1998 neposredno vključena v britansko zakonodajo z Zakonom o človekovih pravicah.

Ta člen poleg suženjstva prepoveduje tudi prisilno ali obvezno delo, z nekaj izjemami, kot so kazenske sankcije ali vojaško služenje.